Tanja Starič. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Tanja Starič. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Obnovimo: razbito in skorajda paralizirano opozicijo je jeseni iz letargije zdramil poziv Jožeta P. Damijana, ki se je ponudil kot kompromisni kandidat za mandatarja. Presenetljivo hitro je strnil vrste opozicijskega četverca, v katerem se najmanj dve stranki in trije predsedniki vidijo na čelu prihodnje vlade.

Seveda pa brez vsaj nekaj poslanskih glasov DeSUS-a in SMC-ja projekt menjave vlade ne more uspeti. Točka preloma je kongres DeSUS-a, na katerem se verjetno vrača Karl Erjavec. Če bi se po tem stranka pridružila konstruktivni nezaupnici, ki jo načrtuje opozicija, bi potrebovali le še nekaj poslanskih prebežnikov iz vrst SMC-ja, da bi dosegli magično mejo 46 glasov v parlamentu. Tudi če Zdravko Počivalšek stranke uradno ne bi odpeljal iz Janševe vlade.

Opoziciji so dale pospešek okoliščine: sporne solistične akcije predsednika vlade, družbena paraliza, ki jo povzroča epidemija, dvomi o pravilnosti in učinkovitosti ukrepov. Podpora vladi je strmo padla, stranke pa so za javno mnenje še vedno zelo občutljive. Sodelovanje v vladi, ki na naslednjih volitvah zanesljivo privede do političnega poraza, je lahko zelo hitro sprožilec sprememb. Dokaz je druga Janševa vlada, ki sta jo predčasno zapustila prav DeSUS in Državljanska lista.

Kdaj točno se je v opozicijskem projektu zgodil preobrat, sicer ni čisto jasno. A v zadnjih dneh – tudi javno – pobudo prevzema Karl Erjavec. To se je potrdilo s sestankom z vrhom SMC-ja, potem ko je Počivalšek že javno zavrnil ponudbo Jožeta P. Damijana.

Brez DeSUS-a projekt nezaupnica nima možnosti za uspeh

Erjavec ali Krope? Delegati DeSUS-a začenjajo izbiro novega predsednika stranke.

Ta hip koalicija javno ne kaže velikih razpok in Damijan je umaknil svojo izjavo, da 46 glasov v parlamentu že ima. To daje Erjavcu v pogajanjih z opozicijsko četverico alibi za velike načrte. Kako bi lahko stranka DeSUS, ki je vsaj na videz lojalna članica vladne ekipe, odklonila možnost, da prevzame vodenje vlade? To bi zagotovo prepričalo tudi najbolj skeptične poslance. Erjavec KUL-u ne bi prinesel veliko glasov, a brez njih projekt nezaupnica nima nobenih možnosti.

Karl Erjavec se je po porazu proti Pivčevi umaknil iz javnosti in njegova politična upokojitev se je zdela dokončna. Zdaj se vrača. Foto: BoBo
Karl Erjavec se je po porazu proti Pivčevi umaknil iz javnosti in njegova politična upokojitev se je zdela dokončna. Zdaj se vrača. Foto: BoBo

Ključno vprašanje je, kako bi morebitni Erjavčev naskok na premiersko mesto sprejele nekdanje vladne partnerice. Povedano preprosto: bi se s tem, da bodo člani vlade Karla Erjavca, strinjali Tanja Fajon, Alenka Bratušek, Luka Mesec in predvsem Marjan Šarec? So nekateri med njimi v to na tiho že privolili? Bi takšno koalicijo podprle stranke, ki se – vsaj nekatere – vidijo kot favoritke na prihodnjih volitvah?

Vprašanje je tudi, ali je neobičajno molčeči Erjavec res odločen, da gre v opozicijski projekt samo, če bo vodilno mesto prevzel sam. Tudi njegov manevrski prostor je omejen. Če projekt konstruktivne nezaupnice propade in DeSUS ostane v sedanji vladi do konca, bo Erjavec, v skladu z zahtevo premierja, moral postati eden od ministrov Janševe ekipe. Prav to, kar je v predvolilni kampanji kategorično zavračal.

Za zdaj veliko vprašanj in malo odgovorov

Prelomljenih obljub je bilo sicer v aktualnem mandatu več kot v vseh tridesetih letih slovenske parlamentarne zgodovine. Pa vendar: Erjavec je že doživel boleč poraz in zdaj verjetno razume, da imajo politične akrobacije tudi svoje meje. Vprašanje je tudi, kako brezpogojno podporo v stranki bo imel, če bo seveda izvoljen. Brez trdnega političnega zaledja pa bi bil njegov položaj v vladi, kjer je hierarhija jasna, še šibkejši.

Erjavec: Ta vlada več pozornosti namenja ideološkim temam

Zato bo zelo zanimivo spremljati, kaj se bo v prihodnjih tednih dogajalo z namero o menjavi vlade. Najprej seveda, ali bo Erjavec izvoljen za novega starega predsednika. Potem naslednjo potezo – klavzuro stranke. In za tem odločitev, ali bi DeSUS podprl vlado, ki bi jo vodil Jože P. Damijan.

Takrat bodo Erjavčevi načrti jasnejši, zelo kmalu pa tudi posledice. Ali morebitne ambicije političnega sopotnika, občasno pa tudi nasprotnika in tekmeca, lahko prekinejo premirje četverice strank, ki so komaj prestopile v cono miroljubne koeksistence? Bi vztrajale pri tem, da vlado vodi profesor brez dolgoročnih političnih načrtov, ali pa se bodo vse strinjale, da se s političnim maratoncem lahko najbolje spopade le podobno izkušen dolgoprogaš?

Ta hip je vprašanj bistveno več kot odgovorov, govoric veliko več kot dejstev, projektu zamenjave vlade pa, kljub očitnim težavam Janševe ekipe, ne kaže dobro. Odločanje v parlamentu sicer potrjuje, da so se politična razmerja medtem že spremenila. Kar napoveduje obdobje nestabilnosti, političnih zaostritev na obeh straneh, to pa bo v kombinaciji s še vedno neobvladljivo epidemijo in gospodarsko-socialno krizo lahko silno eksplozivna mešanica.

Leto 2020 se je začelo s porazom in umikom Karla Erjavca. Sledili so menjava vlade, epidemija brez primere, omejitve življenja, o kakršnih smo brali le v distopičnih romanih, začetek zagotovo dolgotrajne in globoke krize. Ob koncu takšnega leta verjetno tudi vrnitev teflonskega politika na velika politična vrata nikogar več ne bi presenetila.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.