Vojaki na letališču v Kabulu v hitri evakuaciji osebja in prebivalcev, ko so oblast znova prevzeli talibani. Foto: EPA
Vojaki na letališču v Kabulu v hitri evakuaciji osebja in prebivalcev, ko so oblast znova prevzeli talibani. Foto: EPA

Generalni sekretar OZN-a Antonio Guterres se je odločil za neposredni poziv: "Z enim glasom moramo podpreti človekove pravice v Afganistanu. Pozivam talibane in vse udeležene k spoštovanju in zaščiti mednarodnega humanitarnega prava in svoboščin posameznika. Dobivamo srhljiva poročila o resnih kršitvah človekovih pravic v državi. Zlasti me skrbijo kršitve pravic žensk in deklet, ki se bojijo vrnitve v najtemnejša leta."

V nedeljo je nekaj časa za izražanje skrbi zaradi usode afganistanskih žensk in deklic našla tudi predsednica predstavniškega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi.

Kakšna rahločutnost. Le zelo pozna je. Po dvajsetih letih se v Kabulu ljudje obešajo na ameriška vojaška transportna letala. Nekateri so z njim tudi vzleteli in nato strmoglavili v globino. V prezgodnjo smrt jih je pognal strah pred bradatimi moškimi, ki se fotografirajo v predsedniški palači v Kabulu. Kajti zaskrbljeni so odšli.

Ameriški predsednik Joe Biden je obupal, da bi lahko te barbare Zahod civiliziral: "Dali smo jim vse možnosti, da opredelijo svojo usodo. Nismo pa jim mogli zagotoviti volje, da se borijo za svojo prihodnost. Dodatno leto, pet ali dvajset let ameriške navzočnosti tam ne bi pomenilo nikakršne razlike."

Obrambni minister general Lloyd Austin je sicer pozneje predstavil svoje videnje hitrega razpada afganistanske vojske in ga pripisal drugačni kulturi in preživitvenim strategijam Afganistancev. Če se ne motim, je bil to tudi edini pogled s potencialom razumevanja razmer v Afganistanu katerega koli predstavnika ameriške administracije.

Sorodna novica "Drugačni smo kot pred 20 leti - nikomur se ne bomo maščevali"

Nekje med vsem tem se je spremenila tudi terminologija in iz zavezniške je nastala okupacijska vojska, ki ji je na koncu, za nameček, predsednik Biden popolnoma spremenil namen: če je kdo od udeleženih ali opazovalcev mislil, da je 20-letno vztrajanje v Afganistanu prinašalo prizadevanja po preoblikovanju afganistanske družbe v nekaj podobnega demokraciji, se je namreč motil. Šlo naj bi izključno za protiteroristično akcijo. "Ne obžalujem odločitve končati ameriško vojno v Afganistanu in ostajam popolnoma osredotočen na protiteroristične misije tam in drugod po svetu. Nalogi zmanjšati grožnjo Al Kaide v Afganistanu in ubiti Osamo bin Ladna sta bili uspešni. Desetletna prizadevanja preskočiti stoletja in trajno preoblikovati Afganistan pa niso bila." Pa naj razume, kdor more.

Osamo bin Ladna so ubili 2011. Kaj so Američani in z njimi mi tam počeli ves ta čas? Se borili proti teroristom? Vendarle reformirali afganistansko družbo? V smeri islamskega emirata? Sloji prozahodno usmerjenih ljudi, tudi tisti, ki so se okoristili z vlaganji v razvoj države, ker je tuji denar poniknil na njihovih zasebnih računih, so verjetno kolateralna škoda?

Nicole Wallace, nekdanja tiskovna predstavnica v administraciji Georgea Busha ml., ki ima danes svojo oddajo na televiziji MSNBC, je Bidnov govor komentirala z oceno, da ga bo pozdravilo 95 odstotkov Američanov, ker mislijo natanko to, kar je predsednik povedal, da pa bo govor obsodilo 95 odstotkov novinarjev, ki pokrivajo visoko politiko v Washingtonu. Govor sem poslušal prek aplikacije na telefonu, sredi hudega naliva, stisnjen pod dežnik, med čakanjem na vklop v Odmeve.

Livada za Belo hišo se je pogrezala v blato in iztrebke divjih gosi. Ne vem, ali je bilo s severne strani, z Lafayettovega trga, kjer pa ni dovoljeno postavljati stativov za kamere, zato tam ni mogoče delati, kaj protestnikov. Poleg naju s snemalko in jate omenjenih gosi je bil na livadi južno od Bele hiše zgolj en samcat moški z napisom v roki: "Sramota, Biden. Reši naše afganistanske prijatelje. ZDAJ."

Na tisoče Afganistancev je tesno in vsem rojakom na očeh sodelovalo z okupatorskimi silami. Ameriška administracija ni imela in nima pravega načrta zanje. Na nevarnost, v kateri so, so začeli opozarjati ameriški vojaki in veterani. Posebne vizume za zdaj dobivajo prevajalci in njihove družine, o vseh drugih, ki so se znašli v funkciji naplavine neke protiteroristične akcije, v Ameriki šele razmišljajo.

Življenja namreč nimajo enake vrednosti. Predsednik Biden govori o ameriških življenjih in interesih, glede zapuščine v Afganistanu pa si je umil roke. Ne povsem kot Poncij Pilat, ki je to storil šele po trmastem vztrajanju zaslepljene množice. Biden je po evangeliju, ki mu sicer sledi bolj goreče kot večina predhodnikov, sploh neposredni, ki je paradoksalno postal idol konservativne Amerike, povzel samo otresanje krivde. Amerika se je tako trudila, ampak barbari se niso dali prevzgojiti. Iz Bidna je torej nastalo nekakšnega pol Pilata. Ki pa je, to moramo priznati, storil nekaj, česar omenjeni predhodnik ni sposoben. Prevzel je odgovornost za odločitev o umiku, in to sredi povodnji kritik.

In mi? Med čakanjem na vklop v Studio ob sedemnajstih na Prvem programu Radia Slovenija sem poslušal razmišljanja drugih gostov. Okupacijska vojska, slabo poznavanje razmer, evakuacija, častno in dobronamerno sodelovanje Slovencev, ki so med drugim na kabulskem letališču urili gasilce. Nenadoma sem začutil, da se utapljam v pelinu. Ne dvomim o iskrenosti in predanosti slovenskih vojakov in drugega osebja in o njihovih najboljših namenih v Afganistanu. Vesel sem, da niso pobijali ljudi. Upam, da jih niso. Ampak bili smo del okupacijske vojske, ki je neslavno zbežala, ker se je tako samovoljno, ne oziraje se na nikogar, odločila nosilna članica zavezništva.

Slovenci, ki imamo z okupacijo in kolaboracijo tako boleče izkušnje, smo članarino v klubu plačali s sodelovanjem v okupaciji. Pri čemer nas zdaj prepričujejo, da je bil razplet neizogiben in vnaprej znan. Torej bi vse že morali vedeti od začetka. Postali smo moralni solastniki poraza, a v tej okupacijski vojski nam je bilo prepuščeno urjenje gasilcev. Ki v novi definiciji protiteroristične akcije niti nimajo česa iskati. Ob tem spoznanju in med sledenjem posnetkov z letala padajočih teles se kot Slovenec še nikoli nisem počutil tako ponižanega.

A zgodba še ni končana, kajti zdaj na varnejši razdalji v zboru žugamo talibanom. Glede na podpisane izjave očitno mislimo, da so Afganistanci le upravičeni do dostojanstva.

Sedemdeset držav je pripravljenih pomagati. A po tem, ko smo mislili, da to počnemo 20 let v samem Afganistanu, bi bili zdaj radi učinkovitejši od daleč. Ne le, da bomo talibanom očitali pomanjkanje občutka za to, kar smo ustvarili na obronkih protiteroristične akcije, medtem ko je Biden vrgel puško v koruzo, glasno upamo, da so se spremenili in posodobili. Če bodo želeli uspešno vladati, bodo morali sodelovati s svetom.

Potem ko smo zbežali in so islamisti bliskovito prevzeli državo, naj bi talibane skrbelo, kaj na oddaljenih okopih mislimo o njih? Verjetno smo pozabili, da je ameriško vmešavanje v iranske zadeve v času monarhije povzročilo, da so množice nato v islamistični revoluciji videle vračanje identitete in dostojanstva. Podobno so se okupacijski režimi in državljanska vojna v Afganistanu iztekli v islamski emirat. Tukaj pa ni odveč, da se zavemo še enega dejstva sodobnega sveta. Ideološki naboj Zahoda je tak, da bomo sekularne avtokracije demonizirali in prej začeli sodelovati z verskimi skrajneži. Če si je bilo pred dva tisoč leti lahko umiti roke, si jih je v 21. stoletju očitno toliko lažje.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.