Čeprav pogosto slišimo o univerzalnosti sporočil v pravljicah, je v resnici ista pravljica v le malo drugačnih okoliščinah lahko predstavljena v bistveno drugačni različici.

Čeprav sem osebno zgrožen, ko starši otrokom povedo, da sta se Janko in Metka izgubila, ne pa, da sta ju zapustila starša (brata Grimm sta v svoji prvi izdaji zapisala tudi pravljice, kjer starši svoje otroke jedo!), ali še bolj, ko Rdeča kapica s prijazno besedo prepriča volka, da postane vegan, tudi sam ne verjamem, da lahko povsem enako zgodbo povemo istemu otroku pri treh, šestih, devetih ali dvanajstih letih.

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->

Ponavljam - gre za isto zgodbo in istega otroka. Kaj bi bilo šele, če bi šlo za različne ljudi v različnih stoletjih in v različnih družbenih sistemih?

Za primer vzemimo pravljico o Trnuljčici, ki velja za enega najprepričljivejših protidokazov vsem tistim, ki trdijo, da ima pravljica svoj izvor v ljudskem izročilu. Primerjali bomo tri različice, ki so jih vsak v svojem času zapisali Gianbattista Basile, Charles Perrault in brata Grimm.

Basile: Talia, Sonce in Luna
Kratka obnova: Kralju in kraljici se rodi hči, a astrologi napovedo, da se bo zbodla z lanenim vlaknom in bo njeno življenje ogroženo. Oče seveda prepove lan in vse z lanom povezane naprave daleč naokrog, a dekle uspe najti predico, se zbosti in pasti dol. Kralj s celotnim dvorom razočaran zapusti grad, dekle pa ostane v postelji. Čez čas (ne vemo, kako dolgo je trajalo) jo tam najde nek drug kralj (mimogrede, na območju današnje Italije je bilo v 16. in 17. stoletju veliko kraljev, kar je čutiti še v Calvinovi zbirki italijanskih pravljic, kjer se skoraj vsaka hiša imenuje grad), speča lepotica mu je všeč, zato leže k njej in izkoristi priložnost za nekaj brezskrbne zabave. Potem odide domov (k ženi) in na Talio (tako je Basilejevi Trnuljčici ime) malo pozabi.

Ta v spanju rodi dvojčka, za katera skrbijo nevidne vilinske roke, ki ju med drugim pristavljajo k Talijinim prsim, da otroka lepo rasteta. Deček pomotoma izsesa laneno vlakno, zaradi katerega je Talia zaspala in mama dvojčkov se zbudi. Ravno pravi čas, saj jo je kralj, oče njenih otrok, začel pogrešati in se je pod pretvezo lova vrnil v njene sobane. Tako kralj začne dvojno življenje, a njegove pogoste odsotnosti in govorjenje v spanju zbudijo sumničavost pri soprogi, ki od njegovega pomočnika izve resnico.

Ljubosumna žena ukaže privesti Talio z otrokoma skrivaj na dvor in otroka speči. Kuhar se ju usmili in namesto njiju pripravi jagnjetino, kraljica pa kralju priliznjeno postreže jed, za katero verjame, da je pripravljena iz njegovih lastnih otrok. Ko se kralj zadovoljen okrepča in umakne, kraljica ukaže privesti še Talio, da bi jo pred njenimi očmi zažgali. Toda Talia kaljico prepriča, da ji dovoli sneti lepa in dragocena oblačila, ki bi jih lahko po njeni smrti nosila kar njena krvnica, ta ji to dovoli, slačenje pa je tako dolgotrajno in glasno, da privabi kralja, ki odkrije resnico o svoji ženi, ljubici in tudi otrocih, ki sta na srečo skrita dočakala končni obračun. Na koncu v plamenih konča ljubosumna soproga, nezvesti kralj in zbujena lepotica pa srečno zaživita v družinskem krogu.

Charles Perrault: Speča lepotica v gozdu
Perrault je za to različico nedvomno vedel in jo po svoje zapisal v svoji legendarni zbirki pravljic, ki je v podnaslovu sicer namenjena otrokom, a jo je pisal za dvor Ludvika XIV. in prav zaradi nje postal nesmrten.

Perraultova Speča lepotica v gozdu je dramsko bolj dodelana, po rojstvu princeske se starša zamerita zlobni vili, ki ji napove, da se bo zbodla z vretenom in umrla. Ena od vil lahko to prekletstvo le omili v spanec (ne vemo, kako dolg), ki bo trajal, dokler ne pride Gospod Pravi. Ta zares pride, se z njo poroči, dobita otroka, a zaplete se s predstavitvijo prinčevi materi, saj je ta ljudežerka, zato Gospod Pravi svojo družino preprosto zamolči, dokler mu zaradi očetove smrti ne preostane drugega kot prenehati z dvojnim življenjem in družino prepeljati na svoj dvor.

Njegova mati prvo priložnost (on odjaha v vojno) izkoristi, da naroči pripraviti vnuka in snaho v omaki, kar se sicer ne zgodi (zasmilijo se kuharju), a nato prevaro ugotovi in za vse skupaj pripravi kruto smrt, ki pa se ji izognejo, ker se mož, oče in kralj pravočasno vrne. Namesto njegovih otrok in žene smrt doleti mamo.

Jakob in Wilhelm Grimm: Trnuljčica
Brata Grimm nad nobeno od zgornjih različic nista bila navdušena. V Trnuljčici (tako sta preimenovala Spečo lepotico) sta prepoznala Brunhildo iz starega germanskega mita in se osredotočila predvsem na nezmožnost zaščite s strani staršev in prebujenje. Dodala sta sloviti poljub in zgodbo preprosto zaključila s poroko. Nobene spolnosti, prosim! Trnuljčica, kot sta jo želela predstaviti otrokom, je brez otrok, prav tako kot na primer njuna Motovilka (če slučajno niste vedeli, v starejših različicah ima tudi Motovilka ali Peteršiljka, kot so ji prej rekli, dva potomca).

Iz teh treh različic Trnuljčice lepo vidimo, da je vsak avtor (zakaj tu ni govora o kakšnem ljudskem izročilu, morda kdaj drugič) zgodbo zapisal in zavil, kot je menil, da bo primerno njegovi publiki.

Basile je svoje ’pravljice’ namenil srednjemu sloju, uporabil je sočen jezik, narečje, knjige ni objavil (izšla je šele po njegovi smrti), težko pa je reči, ali ni dobil pokrovitelja, ali mu je bilo po opravljenem delu morda preveč nerodno, da bi knjigo občasno dokaj prostaških zgodb povezovali z njegovim imenom. V vsakem primeru je šlo zgolj za zabavo, kratkočasenje in med njegovimi motivi ni zaslediti višjih ciljev.

Perrault je bil že drugačen tip avtorja. Čeprav je življenje preživel v nenehni borbi za naklonjenost visokih plemičev (ali pa prav zaradi tega), ni mogel mimo kritike tedanje družbe, v kateri so bili višji sloji vedno izrazito priviligirani pred nižjimi, ne glede na izobrazbo, zdravstveno stanje, poslovne zmožnosti ali celo duševne bolezni posameznikov. V svojih pravljicah (tokrat brez narekovajev!) tako v zgodbah, kot moralah, zapisanih v verzih na koncu, vedno ošvrkne tedanje običaje in razmere v družbi.

Kaj pa brata Grimm? Čeprav sta si prvo zbirko zares zamislila kot znanstveno delo, ki bo ohranjalo ljudsko izročilo, sta že v drugi izdaji (od te naprej je bila velika večina ’avtorskih’ posegov Wilhelmovo delo) dala poudarek vzgojnim sporočilom in začela namesto akademikov nagovarjati otroke (in njihove starše).

Seveda tudi onadva nista mogla mimo razmer v družbi, a za razliko od Perraulta, ki je pisal/kritiziral, kako je, sta se bolj osredotočala/sporočala, kako naj bi bilo. Prav Grimmove pravljice so eden temeljev sodobnih družbenih pravil (in celo prava), kjer naj bi bilo pošteno delo nagrajeno, naj bi se pomagalo ubogim, šibkim in bolnim, in ne nazadnje, kjer naj bi dobro premagalo zlo.

V konkretnem primeru Trnuljčice se zgodba seveda osredotoča na starše, ki morajo v nekem trenutku spoznati, da otrok ne morejo ščititi in nadzirati v nedogled, a to sploh ni nič tragičnega, saj bo otrok (princeska) ob določeni meri potrpežljivosti (sto let gor ali dol) dobil druge zaveznike (v tem primeru Gospoda Pravega) in zaživel po svoje.

Nihče nas ne sili, da smo kot starši navdušeni nad pasivnostjo Trnuljčice (ki je v zgodbi pravzaprav stranski lik), lahko pa pravljico izkoristimo za pogovor o vlogah posameznih družbenih slojev nekoč in daleč, o vlogah spolov in damo, brez posebnega poudarjanja ali celo analiziranja svojim otrokom vedeti, da tudi sami ne bomo mogli večno bdeti nad njimi, kar pa je le del naravnega procesa odraščanja. Upam, da sedaj staro pravljico tudi sami vidite v novi luči.