Trgal je koščke lepilnega traku s plakatov na steni Kina Šiške, s podob blatnega časa, ki ga več ni. Sam. Franci, ikona generacije Rock Otočca. Vas, ki ste včeraj skomignili z rameni in rekli: "Pi***, 'fajn' je 'b'lu'."

Potem ko je oznanil, da se festival najmanj za leto dni poslavlja, saj upravljavci lokacije ob reki Krki organizatorjem ne omogočajo izvedbe na jasi za gradom Otočec, je pripomnil, da "mularija" danes posluša vse drugo kot leta 1997. "Ta generacija Rock Otočca se poslavlja," je dejal Kek, ko se je tudi sam poslovil od svoje mladosti (danes praznuje abrahama).

Težko se opredelim za generacijo Rock Otočca, še težje za "mularijo", ki ju je včeraj imel v mislih Kek. Sem generacija, ki se je vozila še po stari regionalni cesti mimo Šoferske (restavracija v bližini gradu Otočec, op. a.) in skušala prešteti vse šotore, posejane povsod ob Krki, ter poslušala opazke: "Glej jih, 'hašišarji'." Sem generacija, ki se je jutro po nastopu skupine Zaklonišče prepeva leta 2006 peljala po avtocesti mimo Šoferske in prekrokanih duš na bencinski črpalki po maturitetno spričevalo. In sem generacija, ki je po stari cesti leta 2010 prišla na začetek konca in na prizorišču opazovala, kaj je zamujala zadnjih 13 let.

Saj je jasno, da so festival ljudje. Naj bo to lani umrla Fani, ki je tri dneve v letu (včasih tudi več, predlani pet) našla svoj raj za Krko, ali Andy, ki je vsako leto prevozil okoli 650 kilometrov iz Nemčije, da bi vse dni preživel v blatu, ki se je iz leta v leto krčilo, sorazmerno z večanjem fame okoli imena Rock Otočec. Okoli festivala, ki je nekje v svoji zgodovini pozabil rasti z imenom. "En piknik bi 'mel" se začne tista slavna himna Rock Otočca. Piknik je (vsaj do leta 2001, ko je bil festival najbolj obiskan) postajal vedno večji, odmevnejši, daljši, a omejen s prostorom.

Idilična lokacija za ene, nočna mora za druge. Zgodb, kako so reševali kombije skupin iz blata, da bi pripeljali opremo do glavnega odra, ni malo. Zadnja je tista o reševanju kombija z opremo Gogol Bordello s traktorjem pred dvema letoma. Pa tudi lanska selitev v Laguno ni bila logistično nič manjši zalogaj za voznike avtobusov Billy Talent in Papa Roach, ki so se s težavo obračali po Laguni.

In potem so tiste zgodbe, ki jih doživiš, ko razmišljaš na sprehodu po idilični lokaciji v bližini reke Krke, kako festivalski dan spraviti v zgodbo, in kar naenkrat zagledaš pobledelega Keka, ki hiti v neko drugo stran. Pozneje izveš, da je nekaj minut predtem do njega prišlo dekle in mu reklo, da pogreša svojega brata že dve uri, češ da je šel odtočit proti Krki in da ga od takrat ni več videla. Neopazno za festivalske obiskovalce poteka iskanje varnostnikov in kriminalistov okoli dve uri ob brežini reke Krke in drugje po prizorišču. Na koncu pa olajšanje, ko ga najdejo v enem izmed šotorov – "precej alkoholno utrujenega". Vsi živi, vsi zdravi, festival gre naprej.

Pa tudi ko ni bilo težav na prizorišču, so se pojavile od zunaj. Eno leto je lokalni radio objavil novico, da se je na Rock Otočcu ubilo dekle, ki je padlo s 60 metrov višine. Novica se je razširila po prizorišču. Pozneje se je izkazalo, da se je žalostni dogodek zgodil na nekem drugem evropskem festivalu.
Saj je bil raj, saj je bila zabava, ampak anekdota na anekdoto je od festivala odtujevala njegove najzvestejše – okoliške obiskovalce. Na začetku tisočletja je bil recimo najbolj priljubljen gost ljudski godec Tonček Plut, ki je nekaj let zapored nastopil na odru Rock Otočca, dokler ni umrl v starosti 93 let. To je bil tisti element domačnosti, zaradi katerega je tudi polno prizorišče pelo s Slakom V dolini tihi, ko je prišel kot gost presenečenja leta 2005.

To je festival izgubil v zadnjem poskusu oživitve s programom, ki so ga organizatorji začeli "nadgrajevati" s tujimi – resnici na ljubo že malo pozabljenimi – izvajalci (Guano Apes, Tarja) ali prizorišču neustreznimi izbirami (Gogol Bordello, The Subways, New Young Pony Club). Hkrati pa se za nobeno ceno ni hotel odcepiti od sobot "za rajo", saj so hoteli ali ne prav izvajalci iz nekdanje skupne države privabili največ obiskovalcev – poleg festivalskih stalnic (Mi2 ali Vlado Kreslin).

Številni bodo rekli, da je bilo konec lani, z odločitvijo, da se festival preseli v ljubljansko Laguno. Zame ga je bilo konec leto prej, ko se je med nastopom New Young Pony Cluba pred skoraj praznim parterjem na parkirišču pred festivalskim vhodom veselila gruča obiskovalcev ob predvajanju Ti, moja rožica, ki je odmevala iz avtomobilskih zvočnikov.

Program festivala je preprosto šel v svojo smer, čeprav je po imenih lani končal med najmočnejšimi na papirju pri nas. A občinstvo mu ni sledilo. Toliko napora, kot ga je bilo vloženega v ohranitev "generacije Rock Otočca" z dobrimi starimi rokerji, je manjkalo pri raziskovanju, kaj hoče "mularija" in zakaj je šla mimo njihovih vrat cela "moja generacija" (z besedami Limp Bizkit: "Who gets the blame? You get the blame and I ... Get the blame."*), ki se ne more identificirati s festivalom niti ob poslušanju Bajage, kaj šele Modrijanov, ampak bo vedno govorila, da je tudi zrastla z Rock Otočcem. No, peljala se je po novi trasi avtoceste mimo gradu, kjer se je poročil Anže Kopitar, na večer, ko je svoje poglavje začel končevati Rock Otočec v Ljubljani.

*Komu pripada krivda? Tebi pripada krivda in meni pripada krivda.