Eno najpogostejših vprašanj generacije pred menoj je bilo, koliko uspešnejši tekmovalec bi bil Bojan Križaj, če ne bi obstajal Ingemar Stenmark. Zgolj preštevanje starih podatkov je pokazalo, da bi imel slovenski alpski smučar v tej alternativni zgodovini šest zmag več, pred kratkim pa sem naletel na vprašanje, kdo bi bil po letu 2003 najuspešnejši tenisač, če ne bi obstajala velika četverica.

Imaginarni izbris četverice je še veliko bolj teoretično vprašanje, ki mu je nemogoče najti ustrezen in pravilen odgovor. Lahko pa nam nudi zgolj poligon za razmislek, kot običajno ga začenjam s pomočjo statistike. Za uvod sem najprej preveril vse lestvice ATP ob koncu leta v zadnjih 20 letih (za letošnjo sem seveda upošteval aktualno lestvico s konca septembra). Poiskal sem vse tiste, ki so vsaj v petih letih sezono končali v elitni deseterici, nato pa zbral še ključne podatke o številu osvojenih turnirjev, predvsem pa o uspešnosti na turnirjih za grand slam. Nekatere pomembne številke so v spodnji tabeli.

Opombe:
− Leta v 10: Število let, ki so jih tenisači na lestvici ATP končali med najboljših deset.
− Turnirji: Število osvojenih turnirjev na seriji ATP.
− GS: Število osvojenih grand slamov.
− Finale: Kolikokrat so še igrali v finalih grand slamov in jih izgubili.
− Poraz top 4: Število porazov v finalih grand slamov proti enemu iz skupine t. i. velike četverice (Federer, Nadal, Đoković in Murray.

Prvi vtis je, da velika četverica v resnici ne obstaja, Andy Murray ima namreč tri osvojene grand slame (toliko jih ima tudi Stan Wawrinka), s čimer za Rogerjem Federerjem (tretjim najuspešnejšim tenisačem v tej statistiki) zaostaja za težko predstavljivih 17 najpomembnejših lovorik. Škot je v finalih igral še osemkrat in prav vseh osem porazov je bilo proti članom elitne trojke, s tem pa je največja žrtev igranja v času zlate teniške dobe. Precej nezadovoljna sta lahko tudi Andy Roddick in Daniil Medvedjev, ki sta finale grand slamov štirikrat zapustila sklonjenih glav in prav vselej so ju premagali člani neponovljive trojke, ki imajo skupaj 66 grand slamov.

Igra številk pa prinaša še en zanimiv miselni odvod, ki se skriva v motivaciji. Marsikateri športnik ob na videz nepremagljivi oviri obupa oziroma ne vidi smisla, bolje rečeno poti, ki bi ga peljala mimo ovir do uspeha in zaradi tega preprosto obupa oziroma ne vztraja tako zagnano. Na drugi strani pa obstaja peščica, ki jih na videz nepremagljiva čer le še dodatno motivira, spremeni strategijo in gre po poti, na katero prej morda nihče ni niti pomislil. To najbolj izrazito velja za Novaka Đokovića, ki je imel leta 2010 na svojem računu le en grand slam (v tistem trenutku jih je imel Roger Federer 16, Rafael Nadal pa 9, kar lahko preverite s klikom na spodnjo infografiko).

Srb je nove temelje postavil s spremenjenim režimom prehranjevanja, novo dimenzijo motivacije pa je gotovo prinesel večinski sentiment gledalcev in spremljevalcev po svetu, ki jim njegov vzpon in dreganje v dominacijo priljubljenega para Federer−Nadal ni bil najbolj po godu.

Okolje je nemogoče prikrojiti sebi v prid, uspeh in napredek se precej učinkoviteje dosežeta s spremembo pri sebi.