Tlesk, ki je (v fiktivnem filmskem svetu) močno spremenil življenje. Foto: IMDb
Tlesk, ki je (v fiktivnem filmskem svetu) močno spremenil življenje. Foto: IMDb

Seveda pandemija novega koronavirusa na srečo ni izbrisala polovico življenja, je pa brez dvoma popolnoma spremenila resničnost naših življenj. V Brezmejni vojni je tlesk zarezal tako hitro in usodno črto, kot so ji geologi priča, ko naletijo na mejo med kredo in paleogenom. To mejo je zarisal padec asteroida pred približno 66 milijoni leti in pri tem ni izbrisal le dinozavrov, ampak 75 odstotkov vseh vrst.

Prizor skupne terapije iz Marvelovega filma Maščevalci: Zaključek, ki se dogaja pet let po tlesku. Foto: IMDb
Prizor skupne terapije iz Marvelovega filma Maščevalci: Zaključek, ki se dogaja pet let po tlesku. Foto: IMDb

V izmišljeni resničnosti Marvelovega vesolja je večina stvari izgubila svoj pomen. Na stadionu Citi Field se več ne igra bejzbol, mogočni objekt je bil nekoč prizorišče kruha in iger, po tlesku pa je postal zbirališče terapevtskih skupin, v katerih so ljudje iskali zgolj smisel.

Še en filmski skok v fiktivno resničnost. V filmu 28 dni pozneje se kurir Jim po natanko štirih tednih prebudi iz kome, nova resničnost je postavljena popolnoma na glavo, saj se presenečen sprehodi po popolnoma izpraznjenem Londonu, ta zdaj pripada zombijem. V Sloveniji je bil prvi uradno potrjeni primer novega koronavirusa najden pred natanko 28 dnevi, po štirih tednih na ulicah sicer ni zombijev, so pa ulice skoraj izpraznjene, v vsakem primeru pa se je resničnost spet čisto spremenila.

Športni otoček sredi pandemije - Belorusija

Ohromljen je velik del družbenega življenja, ki terja fizični stik. Tudi šport, ki je prej potekal v slogu najproduktivnejših gospodarskih panog, je zdaj ostal zamrznjen v eni sami točki časa–prostora (razen, če živite v Belorusiji).

Smo sredi tleska, ki pa se bo prej ali slej končal in izzvenel. Ogromno ljudi, organizacij in skupnosti se bo na številnih področjih trudilo življenje vrniti v stare tirnice. Da bomo spet videli športne boje, uživali na kulturnih prireditvah in bili spet lahko drug ob drugem.

Ključno vprašanje, ki me v celotni zgodbi najbolj zanima, je vedenje človeka, posameznika, skupin in navsezadnje celotnega sistema. Virus nas je že dodobra spremenil, da ne uporabim besede zdresiral. Velika večina se drži pravil osamitve, in če je le mogoče, se izogiba sočloveku na dva metra. Seveda popolnoma razumem namen tega, znani sta mi vsa moč in razsežnost eksponentne funkcije, ki nas zaradi (množičnega) neupoštevanja lahko kaznuje v velikem številu (po nepotrebnem) umrlih.

Koliko je vredno človeško življenje?

Pri tem se počutim nelagodno. Kaj to izogibanje prinaša dolgoročno?

Samoopazovanje mi namreč jasno da vedeti, da se je ta napotek dokaj hitro usidral v mojo zavest, morda se (kmalu) iz nje za vedno izgubi v podzavesti. V zadnjih dneh sem si ogledal nekaj filmov in se kar zdrznil, ko sem v kakšnem prizoru zagledal gručo več kot petih ljudi. "Le kaj počno skupaj?" sem se zgrozil.

Morda bi se moral v resnici zgroziti samemu sebi.

A to je le majhen drobec, ki se ga zavedamo in ga bomo po vrnitvi starih življenj najbrž vsaj v večini pozabili. Kaj pa druga bolj ali manj smiselna vedenja, ki se jih bomo v tem času še priučili (naj omenim le sumničavo pogledovanje registrskih tablic)? Človek je bitje, ki je neverjetno nagnjeno sledenju, ponavljanju, oponašanju, mimikriji, socialnim normam. O tej temi obstaja ogromno raziskav, tudi zabavnejših primerov (enega izrazito starega, a dovolj povednega prinašam v priloženem posnetkuYouTuba).

Tlesk s prsti se bo končal.

Bomo potem potrebovali nov tlesk, da bomo sestavili vse komponente normalnosti?

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništva RTV Slovenija.