Škotski bojevnik sliši prerokbo treh čarovnic, da bo nekoč postal škotski kralj. To seveda tudi postane, cena pa je precej visoka in tragična. Tisto, kar mi je pri tej drami tako ekstremno pritegnilo, ni bila toliko zgodba o prevelikih ambicijah in želji po moči, ampak samouresničujoča prerokba.

Naomi Osaka je nekaj dni pred turnirjem namreč napovedala, da se zaradi želje po ohranitvi duševnega zdravja ne namerava udeležiti srečanja s sedmo silo, zavedala se je finančne kazni in hkrati izrazila upanje, da bo ta denar namenjen dobrodelnim ustanovam. S tem se je želela izogniti novinarjem in hkrati čim bolj poskrbeti za svoje počutje in psihično stabilnost.

Sorodna novica Osaka po grožnji organizatorjev z izključitvijo odpovedala nastop v 2. krogu

S tem je nehote postala zgodba edinega grand slama na peščeni podlagi. Z njo so se začeli ukvarjati vsi (teniški) novinarji, o njeni potezi je bilo spisanih ogromno komentarjev, izraženega veliko zgražanja pa seveda tudi besed podpore. Vse, česar si najbrž ni želela − čezmerne pozornosti, ki ji je tako silovito rušila fokus in zbranost. Tako zelo, da je prehitela organizatorje, ki so ji po izpuščeni novinarski konferenci po zmagi v 1. krogu zagrozili z izključitvijo, sama je odpovedala nadaljevanje turnirja in se začasno umaknila iz teniške karavane.

Ni mi težko razumeti organizatorjev in sploh občega novinarskega pogleda. Mediji s(m)o del vrhunskega športa. Eden od mostov med športom in tekmovalci na eni strani ter gledalci in navijači na drugi strani, ki samo dejavnost osmišljajo. Šport brez pozornosti navijačev pač ni več polnokrvni šport, kar je pandemija dovolj jasno pokazala. Sodelovanje z mediji je pač nujni del tega posla. Položaj je poslabšala njena sestra Mari, ki je po prvih (v večini negativnih odzivih) zapisala, da 'novinarji na vsakem peščenem turnirju poudarjajo, kako slaba je Naomi na tej podlagi, s tem pa ji rušijo psihično zdravje. Teniški igralci niso plačani, da sodelujejo na novinarskih konferencah, ampak so plačani le, ko zmagajo.' Prepričan sem, da je Mari (sicer sveže upokojena teniška igralka) sestri želela le dobro, v resnici pa ji je naredila medvedjo uslugo, ki je samo pospešila razplet dogodkov.

Treba je priznati, da ima Naomi Osaka z novinarji večinoma srečo. Velja kot ena od vzornic in obrazov tenisa, je globalna ambasadorka predvsem v Aziji. Do zdaj v veliki večini ni imela neprijetnih ali neumnih vprašanj, s katerimi bi ji novinarji namenoma želeli slabo ali spodkopavati njeno stabilnost, samopodobo in samozavest. Ni pa rečeno, da se to ni dogajalo. Kot je sama priznala, je zelo introvertirana, po nepričakovani zmagi v New Yorku 2018 je imela več depresivnih epizod, kar tudi pojasni njena dokaj opazna nihanja v formi, ko je sposobna serijsko izpadati v prvem krogu ali pa osvajati grand slame.

Če športa ni brez športnikov, potem mora biti še toliko pomembnejše spoznanje, da je zdravje športnikov izrazito pomemben dejavnik. Zdravje športnikov pa ne pomeni le zaceljenih kosti in treniranih mišic, ampak tudi (psihično) počutje.

Najboljši tekmovalci so v primerjavi z večino preostalih precej bolj izpostavljeni in imajo neprimerno več obveznosti (ne le do medijev, ampak tudi do pokroviteljev). Precej hinavsko je, da se na eni strani občudujejo in častijo (kot kokoši, ki nesejo zlata jajca), na drugi strani pa v primeru težav zavržejo kot neuporabno smet. Premalokrat se zavedamo, da je psihično zdravje še kako pomembno. Če se družba ali skupnost zna prilagoditi izjemam (posebne potrebe; bolni ...), ne razumem, zakaj se ne bi mogli prilagoditi osebam, ki ob prihodu v novinarsko sobo čutijo izrazit stres, anksioznost in nelagodje. To nas dela ljudi, mar ne? Empatija in zmožnost prilagajanja namreč.

PS: Nikakor ne morem niti mimo tega, da so vprašanja na srečanjih z novinarji po koncu dvobojev včasih neprimerna: od seksističnih (ki so jih bile že deležne Marija Šarapova, Serena Williams in Eugenie Buchard) do popolnoma zgrešenih ali celo žaljivih.