Prek ponosa, občudovanja do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.

Prva ponosna leta so se kmalu spremenila v začudenje ob dejstvu, da poslanci niso vzor, niti nam niso enaki, temveč so največkrat vsota povprečnega in podpovprečnega, naloženega v narodu. Postrgani z dna, bi se reklo. Tako se je pred kakšnim desetletjem začela moda norčevanja iz parlamenta in kar nekaj medijev ter posameznikov živi na račun britja norcev iz poslancev.

Hudiča, celo ta oddaja je bila med zasmehovalci, na kar danes človek ne more biti več niti ponosen. Ker smešenje napak, nadrealizem, satira in cinizem so iz mode oziroma je slovenski parlament že zdavnaj zajadral onkraj domačinskega humorja.

Kot dokaz so zadnjič zaslišali humorista, ki se ni smejal, kar bodi vodilo, da se iz zagovora cenjenega g. Toneta Partljiča ne gre norčevati niti nam. O tem, kaj je onkraj satire oziroma kaj ostane, ko humoristi utihnejo, literarna teorija ne uči, tako moramo nekaj predlogov zbrati kar sami.

Če se človek iz nečesa niti norčevati več ne more, potem je mogoča le še ignoranca. Torej, ker se iz parlamenta ne moremo več niti norčevati, bi ga morali ignorirati. Ampak Partljič ga ni ignoriral, temveč je šel pred tisto komisijo. Sam v zagovoru pravi, da iz spoštovanja do institucije, a še preden pademo v Sokratovo maniro, moramo skočiti do Štajercev.

Poklicali so ga Neštajerci
Tone Partljič kot kleni Štajerec se je zagovarjal pred drugimi klenimi Štajerci, ki so bili v komisiji. Govorili so o štajerski vstaji proti štajerskemu županu na Štajerskem, le nekaj ur prej pa je neki drugi Štajerec neki drugi parlamentarni komisiji razlagal, kateri Neštajerci so ga poklicali, da je uspešno zakockal največjo štajersko banko. Naslednji dan so novinarji in komentatorji, sami Štajerci po vrsti, razložili vsej Slovenji, kako se je zgodilo in zakaj.

Hočemo povedati, da se je Slovenija ulovila v klasično štajersko finto, ki jo je včasih travmatologija poznala kot štajerski rez. Gre za s pipcem, skritim v žepu, prerezano arterijo pri modih, kar nasprotnika v štajerskem gostilniškem petelinjenju v trenutku onesposobi. V parlamentarnih političnih zdrahah to pomeni, da neštajerski politični deležniki v naši državi sploh ne vedo, kaj jih je zadelo.

Kajti Štajerci, ki so v slovenskem filmu prevzeli vlogo Bosancev iz jugoslovanskega filma, so skozi svojo pavlihovsko optiko počasi zavladali slovenskemu univerzumu in se hkrati naredili za žrtve tega istega procesa. Najlepši dokaz sta Jerovškovo in Pukšičevo zasliševanje. Kot smo že povedali, si bi zadeva zaslužila popolno medijsko ignoranco, ampak ker se je je udeležil eden osumljenih, ne moremo drugega, kot jo analizirati.

Samo en špricer
Legalist, kot je cenjeni gospod Partljič, bi si vsaj zaslužil dostojni prvi stavek zaslišanja: “G.Partljič, danes ste tukaj zaradi suma spodbujanja ekstremističnih …” in tako po udbovski čitanki naprej in po udbovski čitanki nazaj. Ampak, jasno - g. Partljič je v trenutku postal Tone in kmalu za tem Tona.

Vsi Štajerci pa vedo, da od Tona do “Tona, ne ga srat” traja samo en špricer, in še sreča, da g. Partljič ne pije, ker bi rešili mariborsko vstajo in ekstremistične skupine za šankom, kjer so, če smo že pri tem, tudi nastale. In se tam tudi samorazpustile.

Problem je, da Slovenija nikoli ni razumela Štajerske, še večji problem pa je, da se jo ves čas trudi razumeti … Ker imajo Kranjci ves čas po malem slabo vest, da so pustili Maribor propasti. Zato Štajerce vsake toliko pokličejo na zagovor, še posebej takrat, ko po zraku letijo granitne kocke.

Prispevek k slovenski blaznosti
Da pa ne bi bili videti netaktni, umazano delo prepustijo Štajercem samim. Štajerci, znani separatisti z levega in desnega brega, da onih, ki so se v šolo vozili z avtobusom, ne omenjamo, z največjim veseljem ribajo druge Štajerce, misleč, kako se jim bodo Kranjci smejali in med zabavo spuščali svoj gard ter jim prepustili najboljša mesta v vojski, policiji in javni upravi. Tako imata dva Štajerca komedijanta, tipa Pukšič, Jerovšek, vedno zraven Štajerca čuvaja – tokrat Dragutina Mateja.

Tako je bilo na slavnem zaslišanju pisatelja Toneta Partljiča četrtemu opozicijskemu inkvizitorju Mateju Toninu, Kranjcu par excellence, ves čas po malem nerodno, ker je bil obkrožen s Štajerci – na levi pa je imel lepo novinarko, ki si je kot bogaboječi Novoslovenec ni upal niti pogledati.

In je gledal naprej ter pozneje izumil eno temeljnih misli sodobne teatrologije, kar je bilo glede na to, da je g. Partljič dolgoletni gledališki umetnik, kar primerno. Sredi farse je Tonin izjavil: “To zaslišanje se je sprevrglo v politični cirkus podtikanj opozicijskim poslancem, zato v tej farsi ne bom sodeloval.” In je samo bil, ni pa sodeloval. Kajti farse so nekaj, o čemer Kranjci berejo, Štajerci pa jih živijo.

Zaslišanje Toneta Partljiča je bilo le še eden v neskončni vrsti prispevkov k slovenski blaznosti. Razumniki in mediji smo takoj po zaslišanju ogorčeni skočili pokonci. Čeprav smo že nekaj dni prej vedeli, da se bo zgodilo.