Amaterji in veteran profesionalec so pred dvema letoma senzacionalno postali prvaki Oceanije in si tako priigrali igranje z afriškimi, južnoameriškimi ter evropskimi svetovnimi prvaki. Foto: Reuters
Amaterji in veteran profesionalec so pred dvema letoma senzacionalno postali prvaki Oceanije in si tako priigrali igranje z afriškimi, južnoameriškimi ter evropskimi svetovnimi prvaki. Foto: Reuters
Tahiti - Jonathan Tehau
"Ni nam mar, če prejememo 15 ali 20 golov, samo da damo enega," je pristop Tahitijcev, ki so svoj veliki cilj že dosegli proti Nigeriji, ko je zadel eden izmed štirih Tehauov v moštvu. Foto: Reuters

Te Tahitijce je pa zakon pogledat. Že to, ko veš, da so navadni ljudje tak kot ti in delajo osem ur na dan pa grejo popoldne malo brcat. Pa ko vidiš to strast, borbo, željo po dosegi tega enega gola, svetovno! Temu jaz pravim nogometna romantika!

MMC-jev uporabnik "pegi"
Tahiti
138. nogometna reprezentanca in športna zgodba tedna, ki je obkrožila svet. Foto: Reuters
Tahiti - navijači
Na Tahitiju, otočju s 14 otoki in 180 tisoč prebivalci, nogomet sicer ni prvi šport. Na prvem mestu je va'a - veslanje s polinezijskimi kanuji, pred običajnim nogometom pa je še nogomet na mivki, saj bo Tahiti v drugi polovici septembra gostil 7. svetovno prvenstvo. Foto: Reuters

"99 odstotkov nogometašev je amaterjev. Samo en odstotek je profesionalcev. Mi Tahitijci smo srečni, da predstavljamo teh 99 odstotkov sveta," Eddy Etaeta, selektor Tahitija.

22 amaterjev, ki nogomet igrajo v svoji domači 6-članski ligi, in en profesionalni nogometaš, čigar kariera na najvišji ravni v Evropi se počasi izteka. Ali tudi drugače: med 23 jih je 9 brezposelnih, dostavljavec, vozniki, mehanik, finančni svetovalec, animator v letovišču, turistični vodnik ...

Ne gre za športno zgodbo o Davidu in Goljatu, saj je imel biblijski David vsaj nekaj možnosti, da užene filistejskega orjaka. Preprosto gre za to, da Tahitijci na Pokalu konfederacij, na srečanju celinskih prvakov najbolj razširjenega in konkurenčnega športa na svetu, predstavljajo vsako blokovsko, ulično ali vaško "reprezentanco", ki se je kadar koli podila in se še podi za okroglim usnjem.

Kot prvaki Oceanije (kaj je bilo Novi Zelandiji?) so prišli med velesile in ukradli šov ter se prebili v soj žarometov. Zgodovinski gol so proslavili z "veslanjem" in veseljem, ki je ogrelo srca nogometnih zaljubljencev. Zaigrali so na Maracani, svetišču najpomembnejše postranske stvari na svetu, pomerili so se z mogočno Španijo in so igrali nogomet. Prejeli so 10 golov, dali nobenega, a poželi veliko bučnejši aplavz kot nogometni vladarji sveta.

Nad nogometno ekstravaganco ne preveč navdušeni Brazilci so za trenutek pozabili na besnenje nad razsipno in koruptivno vlado in jim namenili popolno podporo. Vzkliki "Tahiti, Tahiti!" so se slišali celo med množičnimi protesti. Navdušenje nad Tihomorci je zajelo športni svet, ki ima nove, a predvsem veliko bolj vsakdanje junake kot milijonarji, ki jim stojijo naproti. "Živimo svoje sanje," pravijo "Toa Aito" (železni bojevniki), ki jim nasmeh ne izgine z obrazov.

"Nogometna romantika se je vrnila," so prepričani številni, komentarju "pegija" desno v okvirčku pa nimam kaj dodati razen "Podpis!".

Ob tem sem se spomnil svoje nogometne romantike: Kamerun, Roger Milla in Italija '90. Nikoli ne bom pozabil četrtfinala Kamerun - Anglija, ko je ob polčasu po zaostanku z 0:1 v igro prišel 38-letni Milla, poskrbel za 11-m, nato pa še podal za vodilni gol. Prvi afriški polfinale je bil oddaljen manj kot 10 minut, ko je vse pokvaril mehiški sodnik in podelil enajstmetrovki, s katerima je Gary Linekar izločil "neukrotljive leve". Žalost, in to le en dan po dramatičnem porazu "naše" Jugoslavije po 11-m proti Argentini.

Katera je vaša nogometna (športna) romantika? Povabljeni ste, da jo delite z nami v komentarjih.


Z "levi" je povezana tudi moja najbolj priljubljena zgodba iz nogometne preteklosti, ki ji sam nisem mogel biti priča. "Lizbonski levi" so zame osebno najuspešnejša "nogometna romantika", ki je ne bo nikoli več mogoče ponoviti. V sezoni 1966/67 je latinski nogomet le klonil, dominanco Real Madrida, Benfice, Milana in Interja je v Evropskem pokalu razbil Celtic. Škotsko-irski klub iz Glasgowa je postalo prvak Evrope z moštvom, katerega vsi člani so bili rojeni največ 50 km stran od stadiona Celtic Park.

"Uspelo nam je, ker smo igrali nogomet. Čist, lep in ustvarjalen nogomet," je znamenita misel Celticove trenerske legende Jocka Steina. Preprost recept, ki bi moral biti vodilo tako za en odstotek profesionalcev kot 99 odstotkov amaterjev. Tahiti nikoli ne bo svetovni prvak, a zato je že prvak sicer nogometno precej podhranjene "celine", z Brazilijo 2013 pa se je vpisal med velike športne zgodbe sodobnega časa.

Efrain Araneda, tahitijski reprezentant in Čilenec po rodu, je bil pred leti med obiskom Tahitija celo turistični vodnik Fernandu Torresu, ki sicer med tekmo s 4 goli ni bil ravno milosten do nasprotnikov. Po tekmi pa izžvižgani igralec tekme ni skrival spoštovanja do Tahitijcev: "Oni so zgled za vsa moštva. Skušali so igrati nogomet, in čeprav je izid pokazal velikansko razliko med moštvoma, to ni bila najpomembnejša stvar. Najpomembnejša stvar je bilo tekmovanje."

Včasih v življenju pogosto vem, da ne morem zmagati, a mi to ne daje pravice, da ne tekmujem in se borim po najboljših močeh. Mogoče me pa to nekoč vendarle popelje na tihomorske otoke, navdih Paula Gauguina, deželo plesa 'ote'a in domovino mojih novih športnih junakov.

Te Tahitijce je pa zakon pogledat. Že to, ko veš, da so navadni ljudje tak kot ti in delajo osem ur na dan pa grejo popoldne malo brcat. Pa ko vidiš to strast, borbo, željo po dosegi tega enega gola, svetovno! Temu jaz pravim nogometna romantika!

MMC-jev uporabnik "pegi"