Nov državni zbor in nov (začasni?) predsednik DZ-ja. Foto: MMC RTV SLO/Tina Hacler
Nov državni zbor in nov (začasni?) predsednik DZ-ja. Foto: MMC RTV SLO/Tina Hacler
Tanja Starič je urednica na Radiu Slovenija. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Toda to je le eden v nizu političnih preobratov, ki jih z veliko verjetnostjo lahko pričakujemo pred nastankom nove vladne koalicije. NSi na čelu parlamenta v tem trenutku ustreza vsem. Janezu Janši zagotovo, saj je ta stranka edina zanesljiva partnerica v morebitni desni koaliciji. Napovedi, da je včeraj Šarčeva skupina že odprla pot vladi SDS, so seveda utemeljene, a zgodba tudi na levi sredini še ni končana.

Šarec v tem trenutku vladne večine nima. Kot bi rekla Ljudmila Novak: treba je znati šteti. Zavezniška peterica ima 43 glasov. Šarec torej potrebuje podporo še ene stranke. Ker z SDS-om in SNS-om ne namerava sodelovati, torej NSi ali Levica. S podporo Toninu so LMŠ, pa tudi druge potencialne partnerice, predvsem jasno pokazali, da si v vladi želijo Novo Slovenijo in da Levica tudi v tem mandatu ostaja v opoziciji.

Čeprav se zdi, da gre za nezdružljivo politično druščino, podroben pogled pokaže, da ni tako. Šarec, Cerar, pa tudi Židan, so že v predvolilnem času dokaj jasno povedali, da bi si, če bi sestavljali vlado, v njej želeli "zmerno desnico". Alenka Bratušek in Karl Erjavec, ki nista prišla v parlament, s Toninom zagotovo nimata težav. Še zlasti, če so točne informacije, da sta si Tonin in Erjavec že segla v roke in se opravičila za žaljivke iz predvolilnega obdobja.

Včeraj je torej v resnici Šarec predstavil svojo novo koalicijo, ko je, kar je simbolno zelo pomembno, dobil vse glasove levosredinske peterice. Toda težave se s tem šele začenjajo. Kako pisano druščino, v kateri sta dva nekdanja premierja, najmanj trije kandidati za ministra za gospodarstvo, smrtna sovražnika SMC in SD, predvsem pa NSi, ki bi bil s prestopom v nasprotni politični tabor nenehno med kladivom in nakovalom lastne volilne baze in SDS-a, spraviti v vsaj neke vrste projektno vlado in zadostiti vsem političnim apetitom?

Težko. Zelo težko. Zato so v tem trenutku še vedno odprte prav vse opcije. Zanesljivo je le, da bo predsednik države zelo hitro opravil pogovore s poslanskimi skupinami. Mandat za predsednika vlade bo, kot je napovedal, ponudil Janši in ta ga zelo verjetno ne bo sprejel. Šarec bo medtem moral pospešeno sestavljati kadrovsko križanko in vzpostavljati najmanjši skupni imenovalec programsko sicer precej raznobarvnih strank.

Največja ovira bo zagotovo dejstvo, da si stranke, ki naj bi si bile sicer programsko blizu, v resnici niti najmanj ne zaupajo. Še huje, med njimi ni nesporne politične avtoritete, ki bi lahko presekala spiralo zamer, navzkrižja interesov in tekmovalnosti. Na drugi strani bo v zavetrju čakal v številnih političnih bitkah prekaljeni Janez Janša na svojo drugo priložnost. Kajti – če Šarcu ne bo uspelo, sledi tretji krog.

In takrat bi se karte znova premešale. Katera koli stranka z nasprotnega brega, ki bi prelomila predvolilno obljubo in vstopila v Janševo vlado, ne bi preživela naslednjih volitev. Kljub temu – in kljub javno izrečenim zavezam – ni zagotovil, da se v drugačnih okoliščinah to ne bo zgodilo. Seveda bi to pomenilo selitve poslancev in razpadanje strank. A tudi to je ta hip bolj verjeten scenarij, kot pa predčasne volitve. Ki sicer ostajajo skrajna, ampak res skrajna možnost.

S tem, ko je predsednik stranke, ki je na volitvah zasedla šesto mesto, postal predsednik parlamenta, je torej slovenska politika, leva in desna, prestopila prvo stopnico. Vprašanje, s katerim se bosta zelo kmalu soočila tako Šarec kot Janša, je le, v katero smer.