Povsem jasno, logično in naravno je, da se – ko gre za slovenski pogled na zimske olimpijske igre v Sočiju – vse vrti okrog uspeha Petra Prevca. Kdo ne bi bil navdušen nad 21-letnim fantom, ki je na prvi izmed najpomembnejših tekem sezone sposoben skočiti tako dobro, kot zna. Ki zna kljubovati silnemu pritisku ob želji po uspehu. Predvsem svoji, pa tudi naši skupni. Visokoleteče hvalnice in javni odzivi sodijo zraven, z vsem pretiravanjem, patetiko in novinarskimi nerodnostmi. Kdo pa sem, da bi se čudil in hudoval, ko pa sem bil toliko let zraven in počel isto. To je del folklore, ki še zdaleč ni samo slovenska.

Seveda je Peter Prevc, ki je danes dobil srebrno medaljo, junak naših src, skromen, zadržan, osredotočen na bistvo, a kljub vsemu pozoren do ljudi okoli sebe in tudi do okolja, iz katerega izhaja. Kdo ga v teh trenutkih ne bi občudoval. Njegov pristop, s katerim je dan po uspehu tako zelo mirno odbijal čustveno nabitost, s katero ga obdajajo mnogi, ki so zdaj okoli njega, je odlična taktika (pa tudi strategija). Sploh če je Prevc (tudi) za to naravno nadarjen.
Kdo ga, četudi tako resnobnega sredi vsesplošne radosti, ne bi imel rad, ga spoštoval … Zagotovo je ponosen, zadovoljen, tudi vesel, pač na svoj način. Ne dvomim, da je tudi vsesplošno (medijsko) veselje in spoštovanje povsem iskreno. V takšnih trenutkih si samo želim, da bi se nekoč, ko Petru ("ledenemu", "Velikemu" in sploh in oh) ne bo uspelo skočiti daleč in bo razočaran (ter bo razočaral druge), ta "javnost" spomnila sinočnjih in današnjih trenutkov triumfa. Največja modrost in velikodušnost se pokažeta ob odnosu do poraza (zlasti poraza drugih). Žal ima medijski spomin prepogosto kratek domet in preveč rad zdrsne v skrajnost surovega in pritlehnega negativizma.
A to niso trenutki, ko bi se morali preveč ukvarjati prav s tem. Peter Prevc in njegova ekipa v najširšem pomenu besede so zelo očitno na pravi poti. Pustimo jih stopati po njej.
Vrhunski šport je namreč tako konkurenčen in neusmiljen, da tudi prava pot še ni nobeno zagotovilo za uspehe. Si lahko predstavljate, kakšna drobtinica časa je desetinka sekunde? Koliko teh desetink smo v svojih življenjih vrgli proč?! Po drugi strani pa včasih odloča o življenju in smrti ali pa, kar vendarle ni tako zelo usodno, o olimpijski medalji. Tina Maze je bila danes odličju tako blizu (in sočasno tako daleč od njega). Ko gre za njen slalom, ta zagotovo ni na vrhunski ravni lanske sezone, zato je bil Tinin današnji nastop – glede na dosežke, ki jih trenutno zmore – odličen. Tudi njeni sočijski obeti so dobri … Verjel sem, da bo njen že iztekajoči se olimpijski dan. Zdaj še bolj verjamem, da pravi trenutek na igrah v Sočiju šele prihaja …

In tu je še Jakov Fak, še en dokazan športni šampion v slovenskem dresu, mož, ki mu ni treba vnovič dokazovati niti svojega mojstrstva niti izjemnih sposobnosti soočanja z izzivom največjih in najzahtevnejših tekmovanj. Tudi njegov današnji olimpijski dan je bil za vrhunski šport nekaj naravnega. Takšnih "poražencev" je na vsaki tekmi vedno veliko več kot zmagovalcev. Prav zato je šport na vseh ravneh tudi tako dobra šola za življenje: neuspeh je vedno bistveno pomembnejša in boljša lekcija od zmage. Ta čas pri nas ne poznam športnika, ki bi znal takšno bolečo tekmovalno izkušnjo tvorneje usmeriti sebi v prid. Tudi glede tega je Jakov Fak fenomen, vreden še dodatnega spoštovanja in posnemanja.