Štirje predsedniki vlad na majhnem čolnu v idili švedskega podeželja. Evropa je morda videti drugače, če jo gledaš s čolna. Foto: EPA
Štirje predsedniki vlad na majhnem čolnu v idili švedskega podeželja. Evropa je morda videti drugače, če jo gledaš s čolna. Foto: EPA

Vprašanje je, kako dolgo bo lahko Cameron še vztrajal in kaj bo lahko prodal kot kompromisno zmago, če Juncker postane novi Barroso. Za zdaj se kot zmagovita kombinacija nakazuje retorika o prioritetah naslednje komisije, češ da je bistveno manj pomembno, kdo vodi Evropsko komisijo, kot to, kaj naj na njenem vrhu počne. Tudi ta poudarek ima povsem jasno logiko. Države so tiste, ki bodo sestavile prioritete.

Matjaž Trošt
Matjaž Trošt je dopisnik RTV Slovenija iz Bruslja. Trenutno je nastanjen v Haagu, kjer je pretekli teden spremljal potek arbitraže med Slovenijo in Hrvaško. Ter malo navijal za Nizozemsko, ki je v petek zvečer z visokih 5:1 ugnala Španijo. Foto: MMC RTV SLO

Marsikdo bi ob razpravi o tem, kdo bo novi predsednik Evropske komisije, dejansko pomislil na to, da sta od tega odvisni tudi njegova služba, prihodnost. Ne pozabimo, socialne politike, prav tako ustvarjanje ugodnega poslovnega okolja so v rokah držav. Odločnost, s katero se je nad Jean-Clauda Junckerja spravil britanski premier David Cameron, je skorajda občudovanja vredna. Podpora, ki jo ima britanski premier v domačih medijih, ki jim sicer pripisujemo dodano vrednost verodostojnosti in objektivnosti, je že skoraj tragikomična. Ta čas boste v medijih z Otoka težko prebrali kaj lepega o človeku, ki je postavljal zdajšnjo obliko Evropsko unijo in evrsko območje. Še več, tako rekoč dnevno se vrstijo razprave o tem, kaj vse je narobe s tem človekom, ki ni bil izvoljen za predsednika komisije, saj niti na evropskih volitvah v Luksemburgu ni nastopil, a si zaradi nekakšne nam neznane logike predstavlja, da bi bil: prvič, dober predsednik, drugič, sploh predsednik za položaj, za katerega ni niti mogel kandidirati, ker poziva k naboru kandidatov sploh ni bilo. Oziroma je bil nabor sestavljen napačno in v napačni instituciji. Razumete? Saj verjetno nihče te kopice evroinstitucionalnega kaosa ne razume v celoti.
"Tokrat je drugače", je bil slogan, s katerim so v Evropskem parlamentu dajali vedeti, da boste volivci spreminjali svet, oprostite, Evropo. Na koncu pa bomo nemara ugotovili, da so nas preprosto vlekli za nosove. Vprašanje verodostojnosti. Vprašanje trditev o drugačnosti. Smo dejansko volili predsednika Evropske komisije? Jaz sem prepričan, da ne, ker nas po tem ni nihče vprašal. Da ga bomo dejansko pomagali izvoliti, je druga pesem. Še vedno sicer nisem prepričan o tem, ali bo Evropskemu parlamentu uspelo voditeljem držav članic prodati logiko vodilnih kandidatov, s katerimi so nas hoteli prepričati, da obstaja neki evropski dogovor o projektu, ki skuša okrepiti vidnost in razumevanje v javnosti. Slogani ne bodo pomagali. Če bo državam - če bo Cameronu - uspelo minirati Junckerja, potem so nas potegnili za nos. Verodostojnost ni povezana z bleščicami in ponavljanjem misli, za katere si želimo, da se uresničijo. Verodostojnost je govoriti tisto, za kar smo lahko prepričani, da se bo uresničilo, tudi zato, ker lahko na to vplivamo. Verodostojnost je preverljiva.

Težko si predstavljam, da bi nemška kanclerka Angela Merkel preglasovala britanskega premierja. To bi bil nedvomno slab signal. "Unhelpful," (nekoristen) je dejal Cameron. Doslej je Evropa (recimo temu) funkcionirala, ker so države pripravljene sprejeti odločitve, ki niso čisto njihove, a gredo v pravo smer. Tisti čolniček, s katerim je švedski premier Fredrik Reinfeldt zabaval tri goste na začetku preteklega tedna, je bil videti krhek. Ne za dolgo. Morda celo najprimernejša prispodoba za ponazoritev težavnosti izbire glede Junckerja. Merklova, ki Junckerja zaradi miru doma podpira, namreč ve, da če se kdo začne preveč nagibati, pozibavati, celotna posadka tvega padec čez rob.
Verjemite, Juncker še zdaleč ni dober kandidat. Te besede utemeljujem s tem, da je sam večkrat poudarjal, da je javno lagal o sprejetih evropskih politikah, da meni, da se ključne odločitve morajo sprejemati daleč od oči javnosti. Predstavlja popolno nasprotje tistega, kar si v Evropskem parlamentu želijo in kar izpostavljajo kot ključno za približanje evropskih institucij tistim, v katerih imenu odločajo. Vam, torej.
Britanski časniki vam bodo ponudili še številne druge razloge, od pretiranega pitja in kajenja do pretiranega federalizma in tega, da je bil prisiljen odstopiti zaradi vohunskega škandala, a pustimo to …
Dejansko sploh ne gre za to.
Pravzaprav me res zanima, koliko ljudi na Otoku pozna Joseja Manuela Barrosa. Je tako pomemben njegov položaj, da se je Cameron pripravljen spreti z vsem, kar misli drugače, ne glede na to, da dejansko niti ne pove, kaj natančno misli? Morda pa je resnica drugačna. Morda pa je Barrosov položaj precenjen in morda tudi druge države menijo podobno. In so tako menili tudi v EP-ju, ko so začeli boj za nominacijo kandidatov zanj. "Tekma, ki jo lahko dobimo," Cameron o podpori v nasprotovanju Junckerju velikokrat govori v množini. Britanski premier je med tednom doživel še zavrnitev političnih skupin v EP-ju, kjer vsaj za zdaj kažejo enotno fronto in grozijo z institucionalno krizo. To so se doslej večinoma končale z zmago držav članic in so bile pogosto povezane z denarjem (predvsem proračunske debate).
Tokrat gre za prestiž. In gre za verodostojnost retorike volitev.
Vprašanje je, kako dolgo bo lahko Cameron še vztrajal in kaj bo lahko prodal kot kompromisno zmago, če Juncker postane novi Barroso. Za zdaj se kot zmagovita kombinacija nakazuje retorika o prioritetah naslednje komisije, češ da je bistveno manj pomembno, kdo vodi Evropsko komisijo, kot to, kaj naj na njenem vrhu počne. Tudi ta poudarek ima povsem jasno logiko. Države so tiste, ki bodo sestavile prioritete.

Predsednik Evropske komisije jih bo izvajal.

Vprašanje je, kako dolgo bo lahko Cameron še vztrajal in kaj bo lahko prodal kot kompromisno zmago, če Juncker postane novi Barroso. Za zdaj se kot zmagovita kombinacija nakazuje retorika o prioritetah naslednje komisije, češ da je bistveno manj pomembno, kdo vodi Evropsko komisijo, kot to, kaj naj na njenem vrhu počne. Tudi ta poudarek ima povsem jasno logiko. Države so tiste, ki bodo sestavile prioritete.