Marko Radmilovič. Foto: MMC RTV SLO

Sicer iz mislecev ni pametno briti norcev, a nekaj zdravorazumskega pogleda bo samo pripomoglo h konstruktivnosti debate.

Najprej in na začetku za ignorante in nevedneže pojasnimo, kdo sta moža, ki sta v Torontu pred polnim avditorijem prekrižala možgane. Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju oboževalcev najpametnejša predstavnika svojega naroda.

Kar je dobro ... Si lahko mislite, kakšna zadrega bi nastala, če bi se srečala globalno najbolj znan Slovenec in globalno najbolj znan Kanadčan brez zahteve, da sta tudi najpametnejša?! Na eni strani bi lahko Melania Trump zagovarjala modne smernice za letošnjo pomlad in z avditorijem delila izkušnjo življenja s sociopatom, na drugi strani pa bi Justin Bieber pojasnjeval, kako je prepevati v zgornjih oktavah in hkrati postajati sociopat.
Torej še dobro, da sta se v Torontu srečala tako rekoč genija.

Človek ima sicer pomislek o javnem srečanju mislecev ... saj ne, da se ne bi najbolj bridki umi človeštva srečevali v javnosti že kdaj prej – civilizacija je bila zgrajena na takšnih srečanjih! Le da so za razliko od kanadskega srečanja mislecev tradicionalno potekala v gostilnah. Poslušalcem, če so želeli uživati v kresanju mnenj velikih umov preteklosti, je bilo treba naročiti samo mali golaž in topel pir. Ampak svet gre naprej in tudi debate intelektualcev so postale plačljive.

Kot so ugotovili že analitiki pred nami, je imela vstopnina v Torontu smisel, kajti debata se je ovijala okoli dileme, ali lahko več sreče posamezniku nudi kapitalizem ali marksizem/komunizem. Oprostite, ampak na to vprašanje je poskušala odgovoriti zadnja svetovna vojna in za njo še hladna vojna, pa nismo prišli do pravilnega odgovora. In če človek preleti replike obeh torontskih umov, nismo kaj dosti bližje odgovoru niti danes.

Že sama premisa je nekoliko otročja. V svetu vrhunskih razumnikov sicer kaj takšnega, kot je preprosto vprašanje, sicer ne obstaja, a vsaj za Slavoja vemo, da ima recimo Hegla v malem prstu; tako se zdi vprašati ga, kaj si misli o sreči v kontekstu praktičnega marksizma, nekoliko neresno. Skoraj otročje ... Podobno, kot če bi bilo osnovno vprašanje na soočenju, kateri od očetov ima boljši avtomobil.

In je bil Žižek še prijazen. Kajti lahko bi citiral enega najbolj dogmatičnih marksističnih mislecev, prav tako kolega Slovenca, med akademiki preteklosti znanega kot Sperans, ki je pred desetletji pribil:
"Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka.
Srečo si lahko človek ustvari samo sam."

Pa bi bilo debate konec, kajti Edo, okoreli marksist v tej svoji puhlici odkrito namiguje na okolje liberalnega kapitalizma. Ampak je bil Žižek prijazen in ni citiral Kardelja ter je ves čas dvomil o konceptu sreče kot takšne in nato zavoljo občinstva še kakšno uro in pol žaltave razkladal.

Potem je Peterson malo razkladal o Komunističnem manifestu, pa je zvenelo, kot bi prebral le stripovsko verzijo, in smo se vsi družboslovci stare šole, ki smo morali znati znamenitih "vseh šest knjig zbranih del Marxa in Engelsa" na izust, samo nasmihali. In če že navijamo za našega ...

... Žižek je že po definiciji zmagovalec dvoboja. Kajti Peterson, ko hvali kapitalizem in kritizira socializem ali komunizem ali marksizem, nima te izkušnje. Žižek pa jo ima. Peterson po logiki stvari v svojih argumentih vsaj polovično ostaja samo teoretik, medtem ko Žižek ob briljantni teoretski razgradnji obeh pojmov v sebi nosi tudi izkušnjo obojega. Tako kot mi vsi.
Oziroma še drugače; Slovenci smo ena redkih skupin na planetu, ki bi lahko v debati tvorno sodelovala. Kanadčanom kaj takega ni dano. Slovence je zgodovina popeljala skozi vse mogoče različice vseh oblik vladavine, kar jih je ponudilo dvajseto stoletje. Kar nekaj monarhičnih sistemov, kar nekaj inačic socializma in vsaj od dve do tri izpeljanke kapitalizma. Svetovna javnost, namesto da visi na spletu ali pa se gnete v tisti kanadski dvorani, naj pride v Slovenijo ... In si ob Bledu in Lipici pridobi še kvalificirano mnenje o tem, kje sreča bolje obrodi; ali v kapitalizmu ali v socializmu. Če bi torej posamezni Slovenec za odgovor računal približno deset evrov, kar je še vedno manj kot vstopnica za Peterson vs. Žižek, bi lahko iz te dileme dobili prav spodobno gospodarsko panogo. Ker država ne izplačuje dostojnega regresa, bi lahko državljani ob popoldnevih fušali s svetovanjem o sreči v različnih družbenopolitičnih sistemih.

Nerodno, za intelektualca kar nekoliko neumestno, je bilo predvsem oglaševanje dogodka v Torontu. Kot zgodovinsko in titansko in ne vem še kakšno vse so ga označili popkulturni mediji, še preden se je začelo.

Letos poteka pol stoletja od nastopa Johna Lennona in "Plastic ono Banda" na festivalu v Torontu. Nastop in album, znana kot "Live peace in Toronto", sta postala zgodovinska. Eden tistih dogodkov, ki so pomagali spremeniti pogled zahodne civilizacije, predvsem njenih mladih generacij, na bivanje.

Skoraj brez oglaševanja in brez posebej visokih namenov je Lennon svoje sporočilo svetu sestavil na letalu ter skupaj s Claptonom in prijatelji Toronto zapisal v zgodovino.
Toronto se pred pol stoletja ni zgrešeno spraševal o komunizmu in kapitalizmu, niti se ni spraševal o sreči, temveč se je spraševal o bistvenem – to pa je mir. Kajti kot nas je naučila zgodovina dvajsetega stoletja: konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu.

Dvoboj