Pandemija je zaustavila velik dela javnega življenja. Foto: Shutterstock
Pandemija je zaustavila velik dela javnega življenja. Foto: Shutterstock

Potovanja so bila prepovedana. Restavracije, bari, frizerski in kozmetični saloni, so v celoti zaprli svoje obratovanje. Podjetja so pisarne preselila v domača okolja, nekatera so šla v stečaj. Skoraj tri mesece smo bili v samoizolaciji in sledili pravilom družbenega distanciranja, nosili maske in si razkuževali roke na vsakem koraku. Izbruh covid-19 ni vplival samo način razmišljanja in interakcije posameznikov, temveč so bila skozi fazo eksperimentov popeljana tudi podjetja. V zapisu bom razpravljala o vplivu covid-19 na dveh različnih ravneh – individualnem in organizacijskem, ter ga povezala z vidikom perspektive, za katero menim, da je ključnega pomena pri soočanju s spremembami.

Individualni nivo

Družinski rolerkoster ali duhovno popotovanje?

Javna razprava

Na MMC-ju si želimo odpirati javno razpravo o tem, kakšne korake je treba narediti pri spoprijemanju z novim koronavirusom, ter o vprašanjih in izzivih, ki nas kot družbo čakajo v prihodnosti. Zato na tem mestu odpiramo prostor ljudem z različnih področij. Tokrat pozornost namenjamo društvu ASEF (Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija), ki je med študenti pripravila razpis razmisleka prav o teh temah.

V času epidemije se je moralo veliko mladih vrniti domov k staršem. Spremlja te nenavaden občutek, ko se moraš po desetih letih življenja na svojem vrniti v domače okolje. Nisem bila dolgo doma, ko sem po nesporazumu z očetom ležala na postelji in naletela na citat: "Če misliš, da si razsvetljen, preživi teden s starši," in si ob tem mislila "No, to bo pa zabavno." Vsi obožujemo svojo družino, a bodimo iskreni, kolikor jih maramo, jih lahko tudi ne maramo. Ujeti so v svoje rutine, svoj način dojemanja sveta in velikokrat se naše misli in izkušnje ne ujemajo s tistim, za kar oni menijo, da je "pravilno".

Vrnitev k družini je bila priložnost, da bodisi obnovimo odnose, jih porušimo ali se iz njih učimo. Svojo duhovno zrelost smo postavili pred izziv. Resnici na ljubo – zelo radi mislimo, da živimo duhovne resnice in, da smo v stiku s samim seboj, toda ko nas resnične življenjske položaje testirajo, se kaj hitro zavemo, da nas čaka domača naloga. Če na svoje starše ne gledamo kot na mamo in očeta, ampak na dve naključni osebi, s svojim paketom vzorcev, je to lahko odlična priložnost, da se naučimo, kako ravnati v odnosih z ljudmi s katerimi se ne nujno vedno strinjamo. Življenje nam ne postreže z osebami po našem okusu, temveč z osebami, ki nam niso enake, da se od njih učimo in postanemo bolj zavestni. Preživljanje karantene s starši je bilo ravno to – opazovanje svojih in njihovih reakcij ter misli in občutkov, ki nas v situacijah spremljajo. Menim, da nas je korona postavila na test duhovne zrelosti, ki bo pozitivno vplival na naše odnose v prihodnosti.

Jutri ni nov danes

Družbena izključitev ali vrnitev k sebi?
Ljudje smo hipersocialna bitja, zato ni bilo lahko slediti pravilom omejevanja interakcij in družbenega distanciranja. Toda, če se ozremo nazaj, ali je bilo res tako težko? Zakaj smo se toliko pritoževali čez samoizolacijo? Ali smo se bali preživljati čas v lastni družbi? Smo pozabili, kako uživati v trenutkih miru in kako razvajati sami sebe? Pred pandemijo smo se vseskozi pritoževali, da nimamo časa za branje, pisanje dnevnika, urejanje albumov to in ono, potem nam je bil dan ves čas na tem svetu, pa smo spet javkali. Verjamem, da je čas samoizolacije marsikdo izkoristil za iskanje stika s samim s seboj, se usmeril v spomladansko čiščenje misli in se poglobil v usvojitev novih pristopov pri soočanju s spremembami.

Kot rezultat tega se zdi, da bomo priča nastajanju novih fenomenov: Bolj bomo spoštovali čas, ki ga lahko preživimo s samim seboj, na novo bomo ovrednotili izražanje hvaležnosti in streznili bomo naš ego. Prvič, verjamem, da so mnogi spoznali, da pravzaprav ne potrebujejo toliko družabnih stikov, kot so sprva mislili in da je preživljanje časa v svoji družbi pravzaprav "luštno". Menim celo, da bodo zdaj ljudje raje in pogosteje postavili druženje s samim seboj pred druženjem s prijatelji. Drugič, mislim, da je bila to priložnost za osvežitev spomina, da vrnitev k bistvu nikoli ne gre iz mode. Ste na primer kdaj izrazili hvaležnost za čisto naključno kofetkanje v svojem najljubšem lokalu? Jaz tudi ne. Bom pa zagotovo zdaj. Najti drobce hvaležnosti in se spomniti, da prav nič v življenju ni samoumevno, je še ena izmed lekcij, s katero nas je obogatila covid-19 situacija. Nazadnje pa še streznitev ega. Spremlja nas napihnjen občutek lastne pomembnosti. Mislimo, da smo tako nobel in napredni z vso visokotehnološko opremo, potem pa nas vklene en majhen virus.

Covid – potisk nazaj v prihodnost?

Narava je svet preplavila s številnimi močnimi sporočili in ne gre zanemariti tudi tega, da smo v njenih očeh vsi enaki. Virus ni izbiral med revnimi ali bogatimi, slavnimi ali naključno živečimi smrtniki. Izbral je, brez filtra. Kar pa vodi v še en močan nauk, ki nas opominja, da moramo vse ljudi, ne glede na vero, poklic in finančni položaj obravnavati enako in jih spoštovati.

Izklesano telo ali čvrst imunski sistem?
Zdi se, da je karantena spodbudila ljudi k večji fizični dejavnosti. Ko sem na običajni tekaški stezi začela opažati nove obraze mi je dalo misliti. Fizično dejavnost in zdrav način prehranjevanja prevečkrat povezujemo z izklesanim telesom. Zdaj je odlična priložnost, da še enkrat zares razmislimo, kakšni so pravzaprav pozitivni učinki zdravega načina življenja. Bolj kot dober videz, je pomembno dobro počutje. Slediti smernicam zdravega sloga življenja, posebno v turbulentnih časih je daleč najpomembnejše opravilo, da ohranimo čiste misli in oster um. Je dejanje samoljubezni, samospoštovanja predvsem pa odgovornosti do nas samih. Telovadimo, ker imamo radi svoje telo in, ker za njega skrbimo.

Podatkov je v dobi informacij ogromno, a niso vsi uradna statistika

Dobra kondicija pozitivno vpliva na naš imunski sistem in v zvezi s tem, mislim, da se bo spremenil naš pogled na zdrav način življenja. Kar naenkrat ne bo več toliko govora o lepo oblikovani postavi, ampak čvrstem imunskem sistemu, ki nas bo obvaroval virusov. Ljudje se bodo bolj zavedali vseh pozitivnih vidikov zdravega življenjskega sloga in da le-ta zelo presega željo po oblikovanem telesu. Človeku tudi postaja jasno, kako pomembna je v resnici kakovost in izvor hrane, ki jo vnašamo v svoje telo. Bolj cenimo lokalno in domačo hrano, morda samo zaradi želje po podpiranju domačega gospodarstva, morda pa zaradi zavedanja pomembnosti kakovosti surovin. Lahko bi rekli, hvala korona, da si nam odprla oči in pomagala, da bolj cenimo tisto, kar je pridelano na domačih tleh in, da preusmerjaš našo pozornost iz popolnih teles v popolni imunski sistem.

Organizacijski nivo

Kompetence za nadzorovanje ali kompetence za spremembe?
Po katerih kompetencah so managerji med izbruhom covid-19 najbolj hrepeneli pri zaposlenih? So bile to kompetence iz kategorije nadzirati neobvladljivo ali inovirati neobvladljivo? Nič novega ni, da se povpraševanje po kompetencah na trgu dela spreminja iz leta v leto. Zadnja leta ne gre več toliko za planiranje in analiziranje, ampak bolj za inoviranje, prilagajanje in odzivanje na hitro spreminjajoče se okolje. Zdaj bolj kot kdaj koli prej, pa se je to izkazalo še za kako resnično. Podjetja z zaposlenimi, ki imajo ostro oko za inovacije in so zmožni razmišljanja izven okvirjev, so bila tista, ki so med krizo uspela spremeniti ali prilagoditi svoje poslovne modele.

Napovedovati dogodke narave je nekaj, česar noben matematik ali inženir ni zmožen izračunati, vsi pa so zmožni razmišljati kreativno, ko je treba reševati probleme. S tem v mislih bi lahko izobraževalne institucije pri sestavljanju učnih načrtov ponovno razmislile o kompetenčnih modelih, ki so za naše otroke zares pomembni, da se bodo uspešno soočali z negotovostjo, ki jo prinaša prihodnost. V mislih imam predvsem ustvarjalno razmišljanje, kompleksno reševanje problemov, kritično razmišljanje, agilnost, skupek mehkih veščin,
ki jim danes šole po mojem mnenju posvečajo premalo pozornosti. Isto sporočilo velja za podjetja, da torej ponovno identificirajo, katere ključne kompetence bi imeli njihovi idealni zaposleni, da bi podjetje preživelo v kaotičnih pogojih.

Ni vse zlato, kar pravijo, da se sveti

Delo od doma ali reševanje planeta?
Podjetja so bila čez noč prisiljena svoj način dela prilagoditi na delo od doma, zaposleni pa so morali svoje domače prostore spremeniti v pisarne, vrtce in šole. Delo od doma mi nikoli ni bilo ljubo. Pred karanteno so bili zame privrženci dela od doma neke čudne človeške vrste, ki jih nisem prav dobro razumela. Vedno sem se spraševala: "Ali ne pogrešajo jutranje kave s sodelavci?", "Ali ne pogrešajo trenutkov naključij, ko sredi hodnika naletiš na kolega iz tretjega nadstropja in začneš malo klepetati?" in "Kako za vraga ostanejo produktivni?" Če prevrtimo nekaj mesecev naprej, vidimo, da so se ljudje privadili fleksibilnih urnikov, podjetja so se pričela spogledovati z idejo o varčevanju stroškov in nenadoma je delo na daljavo postal nov standard.

Celo podjetja, ki pred tem niso verjela v delo na daljavo, so preoblikovala delovne pogoje na način, da bi zaposleni lahko delali od doma vsaj en dan na teden. Dokazali smo tudi, da je nemogoče, mogoče, ko smo digitalizirali šole. Ta premik nam je odprl oči v svet poln novih priložnosti. Z vidika posameznika, delo od doma omogoča večjo prilagodljivost glede delovnega urnika in prihrani ogromno časa, ki bi ga sicer porabili za prevoz na delo. Tudi z organizacijskega vidika lahko naštejemo številne koristi, prihranek sredstev kot so stroški vožnje, parkirna mesta in pisarniški prostor. Ne nazadnje, pa je delo na daljavo prijazno tudi do okolja, saj zaradi ne tako pogoste vožnje zmanjšujemo izpust emisij. Če ne bi bilo korone, resnično dvomim, da bi kdaj vsi skupaj sodelovali v tem svetovnem eksperimentu dela od doma.

Zapravljanje krize ali ustvarjanje prihodnosti?
Za številna podjetja je začetek covid-19 pomenil konec njihovega poslovanja ali vsaj začasno zaprtje. Mnoga podjetja so bankrotirala in si po krizi ne bodo opomogla. Po drugi strani, se je pojavilo veliko priložnosti, vendar le za tista podjetja, ki so jih znala identificirati. Upam, da se zdaj lahko vsi strinjamo, da je prihodnost digitalna. Ne glede na poslovanje, industrijo, storitve, izdelke in lokacijo. Poglejmo nekaj primerov dobre prakse, ki so se razvili med korono. Kmetje so svoje poslovanje iz tržnic prestavili na spletne trgovine, področje mobilnosti je s svojimi dostavljalskimi roboti in brezstičnimi sistemi za dostavo polno inovacij in, da ne omenjam vseh izobraževalnih platform, ki so jih nesebično zgradili vsi digitalni strokovnjaki, da bi pomagali ljudem, ki jim primanjkuje digitalnega znanja. Spletni dogodki so dosegli popolnoma nove dimenzije razsežnosti.

Dober model mora združiti strokovnjake različnih strok

Do zdaj nismo toliko razmišljali, da bi organizirali spletne konference. Kljub nekaterim pomanjkljivostim, imajo spletni dogodki ogromno prednosti, kot so doseganje širšega tudi globalnega občinstva, gostovanje mednarodnih strokovnjakov, brez stroškov letalskih vozovnic in namestitve. In, ko smo že pri stroških, ni potrebe po plačilu konferenčne dvorane, hrane, pijače in parkirnih mest. Mogoče smo se smejali, ko smo na družbenih omrežjih videli gif, ki pravi: "Kdo je vodil digitalno preobrazbo vašega podjetja? CEO, CTO ali covid-19?", ampak globoko v sebi vemo, da bi brez korone mnoga podjetja ostala ujeta v svoje tradicionalne načine poslovanja.

Mogoče si kdo misli: "No ja, kaj pa industrije, ki se zares ne morejo digitalizirati?" Legitimno razmišljanje. Zagotovo so podjetja, ki zaradi narave dela ne morejo v celoti digitalizirati svojih storitev, lahko pa vsaj nekatere procese. Recimo kozmetičarke bi lahko začele s ponudbo lepotnih spletnih tečajev, v restavracijah bi lahko razmišljali o pripravi kuharskih tečajev, organizatorji dogodkov bi lahko svoj fokus preusmerili iz organizacije fizičnih na organizacijo virtualnih dogodkov. Pomembno je vedeti, da nas takšne situacije prisilijo, da razmišljamo drugače in, da namesto udobja izberemo pogum, ki se na dolgi rok lahko izkaže za veliko darilo.

Ključno sporočilo, ki ga želim širiti s tem zapisom je, da je vsaka življenjska situacija stvar perspektive in zornega kota iz katerega želimo opazovati svet. Ne gre podcenjevati negativnih posledic, ki smo jim danes priča, vendar nam je uspelo izvleči tudi nekaj dobrih stvari – spremenili smo delovno kulturo, postali smo ustvarjalni pri oblikovanju poslovnih modelov, digitalizirali smo izobraževalne ustanove. Naredili smo veliko sprememb, za katere se je pred pandemijo zdelo, da jih ni mogoče doseči.

Covid-19 vsekakor ni bila situacija, ki smo jo želeli, ampak zdi se, da je bila situacija, ki smo jo potrebovali. Da zrastemo. Kot posamezniki, družba in organizacija. V življenju potrebujemo slabe trenutke, da cenimo dobre, pa tudi negotovost, da rastemo. Prihodnost je nepredvidljiva, še bolj pa Mati Narava. Ne vemo, kakšna "presenečenja" nas čakajo v prihodnosti, zato je ključno, da se z negotovostjo naučimo sobivati, se iz nje učiti in jo pogledati z svoje perspektive. Na koncu je pomembno samo eno vprašanje: "Kaj se lahko iz tega naučimo in iz kakšne perspektive želimo zaznavati situacije"?

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.