Delo je prevedla Suzana Koncut. Foto: ZRC SAZU

V Sloveniji, kjer poznavalce, ki se ukvarjajo s postkolonialno teorijo, lahko preštejemo na prste ene roke, je tako prevod, ki je prišel s šestletnim zamikom, prijetno presenečenje. Toliko bolj, ker delo Achilla Mbembeja ni zgolj stvar znanstvenikov, temveč širše razgledanosti in nujno branje, sploh če želimo razumeti načine in vzvode večstoletne zahodne dominacije. V tem smislu Slovenija, za katero velja, da goji posebne vrste rasizem, ni nikakršna izjema. Ali kot v spremnem zapisu nekoliko sarkastično piše Lev Kreft: "Pri nas sicer ni dovolj črncev, da bi bil rasizem nevaren in resen; obstaja nekaj malega antisemitizma, le da se ne more prav razmahniti, hvala Bogu, ker pri nas ni kaj dosti Židov; muslimanov pa je nekaj več, a so za zdaj na srečo še vedno muslimani brez džamije, kjer bi se nevarno zbirali."

Mbembejeva knjiga ni knjiga o tem, kako so črnci postali črnci sveta, niti o tem, kako lahko črnec sveta postane subjekt, ampak o “postajanju črnec sveta”, v katerem smo se znašli vsi vsaj za tako dolgo, dokler ne bomo za kapital povsem odvečni – ali nasprotno. Če naj bi kapital postal odvečen, je treba s kritiko črnskega uma dekolonizirati racionalnost, s tem pa se vrniti na sam začetek, ko je bilo izumljeno razmerje med črncem in njegovim gospodarjem.

Črnec je najprej beseda, piše Mbembe. Gre za ime, ki ga ni izbral sam, za podedovano infrastrukturo, ki mu določa položaj v prostoru sveta. S tega vidika je črnec tisti, ki Drugega ne more gledati naravnost v oči. Hkrati je stisnjen ob zid brez vrat. Nekateri tolčejo, moledujejo ter se končno privadijo in se prepoznajo v usodi, s katero jih je ovesilo ime, spet drugi se tej degradaciji in postvarjenju upirajo. Moč besede črnec je izhajala iz zmožnosti dušenja in davljenja, pohabljanja in kastriranja. Mbembe besedo črnec enači celo s smrtjo, umorom in pokopom. In seveda s tišino, na katero se je beseda omejila – gre za red molčanja in nevidnosti.

Da bi Mbembe lahko zapisal, da črnec obstaja le v odnosu do gospodarja, je treba narediti korak nazaj in pogledati, iz katerega položaja pravzaprav piše?

Kritika črnskega uma je pisana s privilegirane točke gledanja, kar pomeni, da preči meje med središči in periferijami in v analizo procesov, ki potekajo v globalnem prostoru, vključuje različne mislece, od Dipesha Chakrabartyja, ki se ukvarja s postkolonialno teorijo in subalternimi študijami, do Arjuna Appaduraia, ki je razvil kulturne študije in postkolonialno antropologijo v kritiko modernosti, zastavljeno z azijskega oz. z vidika tretjega sveta, ter celo Kanta, ki je zagovarjal kategorični rasizem. Avtor, ki je za to knjigo sicer konstitutiven, je Aimé Césaire, ki se je proti rasizmu in kolonializmu boril s čudežnim orožjem poezije in nič manj častivrednim orožjem politike. Na drugi strani je očitno, da Mbembe nadaljuje prelomno delo Frantza Fanona, martiniškega psihoanalitika, ki je izkusil nasilje med alžirsko osvobodilno vojno. Ob njegovi knjigi Črna koža, bele maske dokazuje, kako ne živimo v postrasni dobi, v kateri bi bila vprašanja spomina, pravice in sprave brezpredmetna. Znova se namreč razmahujejo neokolonialne in parakolonialne vojne. Gre za to, da se oblike okupacije spreminjajo, a še vedno s svojim deležem mučenj, zaporniških taborišč, skrivnih zaporov … Vprašanje o samoodločbi ljudstev se je morda premestilo, pravi Mbembe, vendar je še vedno tako bistveno, kakor v Fanonovem času.

S tem, ko Mbembe osvetljuje drugost, dobesedno reduciranje telesa in živega bitja na vprašanje videza, pri čemer je bil koži in barvi podeljen status biološko utemeljene fikcije in je bila na tej podlagi organizirana plenitev, kaže tudi na procese globalnega razčlovečenja. Rasizem je povzročil nezaslišano fizično razdejanje, zločine in pokole, ne le na koloniziranih, temveč tudi na tistih, ki so kolonizirali. Mbembe gre sicer precej daleč v preteklost in črnsko razčlovečenje obravnava v razmerju do treh dogodkov – suženjstva, kolonizacije in apartheida –, pa tudi v razmerju do pomanjkanja, razlaščanja in rasizacije v globalnem kapitalističnem svetu, ki niso več značilni le za Afriko, temveč jih je mogoče opaziti povsod. Univerzalizacija črnskega položaja nas torej sili k vprašanju, kdo so zdajšnji črnci? Če Mbembejevo politično figuro “postajanje črnec sveta” apliciramo na zdajšnjo begunsko katastrofo v Evropski uniji, uvidimo, da drugi niso obubožani prekarci, marveč begunci in prosilci za azil. Ob citiranju Hannah Arendt je Mbembe pokazal, da sta bili rasa kot načelo političnega telesa in birokracija kot tehnika dominacije v moderni dobi prvič izrabljeni prav med “pehanjem za Afriko". In da med tedaj ter danes ni bistvene razlike. Rasa in rasizem torej nimata samo preteklosti, ampak zaradi genomične misli in krepitve varnostne ideologije tudi prihodnost.

Čeprav Achille Mbembe dopolnjuje spregledano in zanikano v evro-ameriškem diskurzu, ga zaposluje vprašanje: kako misliti razliko in življenje, podobno in različno? Želja po razliki namreč ni nujno nasprotna projektu biti skupaj. In predvsem ga zanima, kako tistim, ki so bili v zgodovini žrtve procesa abstrahiranja, vrniti delež ukradene človeškosti? Restitucija in reparacija sta namreč v samem jedru možnosti gradnje zavesti o svetu, se pravi uresničevanja univerzalne pravice.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Frančič, Kočica, Koželj, Mbembe