Roman Zama je v slovenščino prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. Foto: Mladinska knjiga

V angleščini so prevod njegovega najbolj znanega romana Zama dočakali šele pred kratkim, v rodni Argentini ga še vedno ne uvrščajo v literarne antologije. Niti filmska priredba, posneta leta 2017, mu ni prinesla večje prepoznavnosti, čeprav jo je v široki mednarodni koprodukciji posnela najbolj znana in inovativna argentinska cineastka Lucrecia Martel.

V dobršni meri je za svojo "nevidnost" – tako meni latinskoameriška stroka – sokriv sam Di Benedetto, ki je odraščal ob vznožju Andov in se je že ob začetku literarne kariere zavestno odločil, da ostane v rojstnem mestu in se ne preseli v prestolnico, kar bi bila logična odločitev vsakega ustvarjalca, ki hrepeni po prepoznavnosti. Odločil se je ohraniti distanco do političnega in umetniškega središča, s še nekaterimi generacijskimi vrstniki je ostal regionalist.

Zama je roman o čakanju, postavljen je na konec 18. stoletja, v neimenovano paragvajsko pokrajino, kjer osrednji junak, Diego de Zama, živi v vse večji osebni in bivanjski stiski. Romana kljub temu ne moremo označiti ne za eksistencialnega ne za zgodovinskega in verjetno tudi zaradi svoje neopredeljivosti ostaja na robu zanimanja stroke in splošnega bralstva – če tega, da je izrecno "posvečen čakanju", ne najbolj zanimivi bralski predispoziciji, niti ne omenjamo.

Zama je roman o čakanju, postavljen je na konec 18. stoletja, v neimenovano paragvajsko pokrajino, kjer osrednji junak, Diego de Zama, živi v vse večji osebni in bivanjski stiski. Romana kljub temu ne moremo označiti ne za eksistencialnega ne za zgodovinskega in verjetno tudi zaradi svoje neopredeljivosti ostaja na robu zanimanja stroke in splošnega bralstva – če tega, da je izrecno "posvečen čakanju", ne najbolj atraktivni bralski predispoziciji, niti ne omenjamo.

Simon Popek

Literatura je polna romanov in likov v procesu čakanja, toda zdi se, da je Di Benedetto za Diega de Zamo napisal še posebej kruto usodo. Zama, čigar zgodba poteka v letih 1790, 1794 in 1799, je kreol, t. i. americano, Španec, rojen v Ameriki in potemtakem anomalija v birokratski hierarhiji španskega imperija, katerega administratorji so bili praviloma rojeni in izobraženi v domovini in pozneje poslani v službovanje čez Atlantik. Njihovih otrok španska krona ni želela imenovati na uradne položaje, saj je obveljal strah, da bi se v kolonijah rojeni uradniki – ne glede na izobrazbo in čistost krvi – bolj kot z zavojevalci identificirali z zavojevanimi. Zato je Zama vseskozi predmet suma imperialnih oficirjev, ki jim je podrejen in ki jih nenehno prosi za premestitev, po možnosti v Buenos Aires, kjer bi se lahko pridružil ženi in popravil svoj družbeni in socialni status.

Nekaj conradovskega je v Di Benedettovem romanu, seveda tudi kafkovskega; Diego di Zama je kot corregidor, zaničevani (in pomilovanja vredni) človek zakona in pravice ujet v neizprosni birokratski aparat, povrh vsega se po nepotrebnem zapleta v konflikte, ki njegov položaj v divjini samo še slabšajo. Predvsem pa je Zama ujet v času in prostoru, in ko se proti koncu svojega životarjenja pridruži odpravi v iskanju zloglasnega zločinca, njegova usoda in docela skrhani odnosi z zunanjim svetom dobijo tragikomične razsežnosti, saj Zamova odprava išče človeka, ki je ves čas del njihove skupine.

Iz oddaje S knjižnega trga

Čučnik, Di Benedetto, Dyer, Rokem