Knjigo Doba brona je v slovenščino prevedla Sonja Polanc. Foto: Založba V.B.Z.

V obdobju Tuđmanovega režima je bil persona non grata in nekaj časa živel zunaj domovine, konec devetdesetih let pa se je vrnil ter v zadnjem desetletju objavil dva romana.

Med njima ima Doba brona posebno mesto, tudi zaradi vseh literarnih nagrad, ki jih je prejel od leta 2015, ko je bil objavljen.

Roman obravnava še vedno občutljive teme hrvaške polpretekle zgodovine – npr. ustaštvo in povojno obračunavanje z nemškimi in avstrijskimi priseljenci –, po drugi strani pa v precejšnji meri temelji na zgodovini Šnajderjeve družine, ki se je v Slavonijo preselila iz Nemčije in pripadala t. i. folksdojčerjem, "slavonskim Nemcem," ki jih je nacistična Nemčija leta 1943 začela množično novačiti v SS-ovske enote.

Doba brona se začne z zgodbo o priseljevanju v Slavonijo, ko so se zaradi velike lakote v drugi polovici 18. stoletja številni Nemci po Donavi odpravili proti mitski Transilvaniji in končali v okolici Vukovarja, v Sremu, Bački in Banatu. Zgodba se nadaljuje v času druge svetovne vojne, ko se osrednji junak Georg Kempf kot SS-ovec bori na Poljskem, spozna ljubezen svojega življenja in prebegne v vrste poljskih upornikov, po vojni pa spozna Vero, jugoslovansko partizanko, interniranko in skojevko, se v času Informbiroja poroči z njo, njun otrok pa v Šnajderjevi fabulaciji odigra pomembno in v mnogočem ključno vlogo.

Simon Popek

Doba brona se začne z zgodbo o priseljevanju v Slavonijo, ko so se zaradi velike lakote v drugi polovici 18. stoletja številni Nemci po Donavi odpravili proti mitski Transilvaniji in končali v okolici Vukovarja, v Sremu, Bački in Banatu. Zgodba se nadaljuje v času druge svetovne vojne, ko se osrednji junak Georg Kempf kot SS-ovec bori na Poljskem, spozna ljubezen svojega življenja in prebegne v vrste poljskih upornikov, po vojni pa spozna Vero, jugoslovansko partizanko, interniranko in skojevko, se v času Informbiroja poroči z njo, njun otrok pa v Šnajderjevi fabulaciji odigra pomembno in v mnogočem ključno vlogo.

Glas Nerojenega, ki se občasno oglaša z vzporednega tira, opazuje okolico in obupano čaka, kdaj bo njegov bodoči oče Georg spoznal pravo žensko in jo končno zaplodil, je imenitna pripovedna domislica. Šnajder je ta lik imenoval za teološko domislico, teologijo brez boga, znotraj katere Nerojeni razpolaga s pogledom v prihodnost, ne more vplivati nanjo, saj še ni rojen! V Dobi brona pa ne govorijo le nerojeni, temveč tudi mrtvi, njihovi glasovi so praviloma prepričljivejši od živih. Glas dobijo v peklu druge svetovne vojne na bojiščih Poljske in v sklepnem delu romana, ki se odvija že v času osvoboditeljskega nacionalizma, ko Georg alias Đuka Kempf umira, posluša glasove umrlih in obžaluje, da od njih ni dobil nekaterih pomembnih odgovorov.

Georg Kempf je tragičen lik nesporno impresivnega eposa, v katerem ima Donava ne le konkretno, temveč tudi simbolno vlogo; s seboj nosi naplavine, ima mrtve odtoke, v nekem trenutku se lahko vrne proti svojemu viru. Šnajder je roman Doba brona označil kot reko zavesti, podzavesti in nezavesti, ki determinirajo nesrečnega Kempfa, čigar zgodba je vprašanje intimne zgodovine znotraj velike zgodovine. Kempf se v nenehnem boju za preživetje in obstanek v nečloveških razmerah samo navidezno znajde na strani zmagovalcev, v resnici vedno konča na strani poraženih, njihove zgodbe pa so vedno manjšinske, potisnjene ob stran in nikoli ne zaživijo v kolektivnem spominu. Predvsem pa Kempf vse življenje išče identiteto, to vprašanje pa je bilo verjetno eden temeljnih motivov za Šnajderjevo pisanje, navsezadnje ga povzema naslov enega izmed poglavij, ki se glasi Kdo sem jaz?.

In kdo je Kempf? Ves čas želi biti neviden, noče se politično opredeliti in s tem razočara očeta. Hkrati razočara tudi druge; po mnenju lokalnih Švabov je slab Nemec, po mnenju frankovsko opredeljenih Hrvatov je slab Hrvat, po mnenju komunistov ni nič. Vse se začenja in končuje z nerešljivim vprašanjem identitete, zaradi katerega je Šnajderjevo pisanje – ne historiografsko ne biografsko – zahtevno, kompleksno in diskurzivno, a hkrati neponovljivo.

Iz oddaje S knjižnega trga