Človeški madež je tretji del “ohlapne” Rothove trilogije, posvečene identiteti ZDA po drugi svetovni vojni: če se je Ameriška pastorala (1997) ukvarjala s psihološkim razsulom, ki so ga za seboj pustila šestdeseta leta in je roman Poročila sem se s komunistom (1998) raziskoval psihozo McChartyjevskega lova na čarovnice, je tukaj Roth navdih našel v vročičnem puritanizmu devetdesetih.

V devetdesetih se je Amerika namreč (figurativno) udobno namestila in uživala v blagostanju brez nadležnih družbenih revolucij - ni se jim bilo treba ubadati z gonjo proti komunistom, večjimi gospodarskimi krizami, vietnamsko vojno, boji za državljanske pravice ali kontrakulturnim gibanjem. Pa tudi zelo malo navdihujoče umetnosti je bilo, če smo že pri tem. Namesto kulture so imeli "entertainment", zabavo. Zgodba je namreč postavljena v leto 1998, leto, ko se je vsa Amerika ukvarjala s predsednikovim oralnim seksom. Roth v aferi Lewinsky vidi dober primer “tiranije spodobnosti”, fasade hipokrizije, ki ima v krempljih družbo, zapredeno v kolektivno orgijo militantne čistunskosti.

Dogajanje spremljamo skozi oči Nathana Zuckermana, pisateljevega alter ega, ki smo ga do zdaj lahko srečali že v devetih Rothovih romanih (in enem izpod peresa Salmana Rushdieja). V Zuckermanovo puščavniško življenje lepega dne vdre Coleman Silk, nekdanji dekan ter profesor rimske in grške književnosti na bližnji fakulteti. Silk si je v dolgih letih avtoritarnega vladanja zbornici nakopal nemalo sovražnikov - koliko, mu postane jasno šele, ko je že prepozno. Ko je nekega dne v predavalnici odsotnost študentov, ki ju ni bilo še nikoli na predavanje, komentiral z retoričnim vprašanjem - “Pa da nista le prikazni?” -, je nasprotnikom nevede ponudil orožje za svoje uničenje. Prikazen (ang. spook) je namreč v drugotnem pomenu arhaična žaljivka za črnca - in študenta, ki ju profesor nikoli prej ni videl, sta bila po naključju dejansko temnopolta. Zdaj sta zaradi “rasističnega izpada” tako prizadeta, da morata vložiti pritožbo … Silk iz ogorčenja nad za lase privlečenimi obtožbami nemudoma odstopi in ko malo zatem zaradi infarkta umre še njegova žena, ga pravičniški srd (“Ubili so jo!”) skoraj spravi ob pamet.

S tem drame še ni konec: 71-letni vdovec se dve leti pozneje zaplete v strastno razmerje s Faunio Farley, 34-letno čistilko z njegove nekdanje fakultete, katere (navidezna) nepismenost ga “osvobaja absurdne gonje za pomenom”. Nenavadna zveza je za oba pobeg: on se spopada z jezo, ki ga razžira od odstopa dalje, ona poskuša pobegniti od spomina na svoja otroka, ki sta umrla v požaru, in na nekdanjega moža, psihotičnega veterana vietnamske vojne, ki jo zasleduje in krivi za smrt otrok. Toda, to je Amerika - dežela, v kateri nobena podrobnost zasebnega življenja ne ostane dolgo skrita. Coleman, ki so mu že “dokazali”, da je rasist, je nemudoma ožigosan še za starega perverzneža oziroma, še huje, za vplivnega moža, ki “spolno zlorablja pretepano, neuko in pol mlajšo žensko”, kot mu da v anonimnem pismu vedeti mlada učiteljica francoščine, ki stoji na čelu progama zoper nekdanjega dekana.

Neverjetna ironija celotne tragedije se pred nami razprostre postopoma: Coleman Silk je tudi sam temnopolt. Afroameričan iz New Jerseyja, ki je bil od nekdaj tako svetle polti, da so ljudje predvidevali, da je Jud. Ko jo je pred mnogimi leti pri vpisu v mornarico s to lažjo dejansko odnesel, se je začelo prvo dejanje predstave, v kateri bo nastopal do smrti: biti bolj bel od belcev. Čeprav ima nenehno pretvarjanje visoko ceno - na neverjetno krut način se je moral odreči materi, pred rojstvom vsakega od svojih štirih otrok pa je bil na trnih, ali ne bodo morda “pretemni”, da v njegovi ženi ne bi zbudili suma - v občutku, da ima skrivnost, za katero nihče ne ve, najde tudi veliko mero užitka. (“To je bila tvoja vélika iznajdba,” ugotovi Zuckerman, “vsak dan si bil na novo lahko to, kar si iz sebe naredil sam.”) . A popolna svoboda obenem pomeni tudi, da ne bo nič ustavilo njegovega padca …

Človeški madež je presunljiva zgodba o identiteti in (ne)svobodi, o tragediji absurda, ki je človeško življenje. Naslov romana v spomin prikliče prizor s Faunio, ki se primerja z udomačenim krokarjem, ki ne zna več preživeti v divjini: zaznamoval ga je “človeški madež”. “Za seboj puščamo madež, sled, puščamo svoj odtis. Umazanost, krutost, nasilje, napake, blato, sperma - drugačni ne znamo biti.”

Ana Jurc