/.../ ter z izbranimi citati filozofov različnih šol in obdobij, z zgodbami filmskih in literarnih junakov in celo z verzi popularnih popevk. Beseda radost v podnaslovu izraža sproščenost, spokojnost, brezskrbnost, tiho veselje tistih, ki znajo ceniti vsak trenutek življenja, hkrati pa tudi parafrazira stopnjujoče se zadrege in težave starosti. V delu ne manjka humorja, ne topline in ne čudovitih opisov otoka, narave in običajev ljudi na njem. Presežna vrednost Potovanja z Epikurjem, če zanemarimo literarno in filozofsko razsežnost, v katero avtor oklepa svoje spraševanje o iztekajočem se življenju, je časovno ujemanje lastnega življenjskega obdobja s temo, o kateri piše.

Vprašanje, ki si ga Daniel Klein s to knjigo zastavlja in pričakuje pomoč filozofije in umetnosti, je, kako preživeti zadnja leta, tista pred nastopom popolne nebogljenosti. Ob tem, ko podčrtuje nekatere modrosti in priporočila iz knjig, ki jih je zavestno izbral, poskuša ostati razumen in nekako prikriti resnično tesnobo in razumljiv strah pred smrtjo.

Avtor ne zagovarja novodobnih trendov, ki propagirajo ideal večne mladosti, dosežene s farmakološkimi sredstvi in estetskimi posegi, z disciplino pri prehranjevanju, gibanju in odrekanju, prav tako ne hlasta za novimi izzivi in pridobitvami. Bližji so mu Epikurjevi nauki o predajanju ugodju, zmernem uživanju v vsem, predvsem pa v pogovorih in druženju z ljudmi. Epikurejstvo, kot si ga predstavljamo danes, torej hedonizem in pretiravanje v telesnih užitkih, namreč ni Epikurjevo pravo izročilo. "Ne v tistem, kar imamo, temveč v čemer uživamo, je naše obilje," piše. Užitek je tudi v duhovni razsežnosti življenja.

Iskanje ustreznega odgovora, v katero je Daniel Klein vključil tudi religije, mu ni ponudilo recepta. Tudi sam filozof je moral poiskati sebi primerno rešitev, kot si jo mora navsezadnje poiskati vsak izmed nas.

Na otoku Hidra, kamor se je rad vračal, se je na svoje oči prepričal, pa tudi iz spomina priklical prizore, ki so mu dokazovali, kako pomembna je na starost družba prijateljev, ljudi, s katerimi se lahko pogovarjaš, igraš, poslušaš glasbo in celo plešeš, kot je videl uporno in ponosno, z dvignjeno glavo plesati pet moških v ravni vrsti, pet ostarelih moških, ki so se morali truditi, da se njihovi drži in korakom ne bi poznala leta. Tudi sam je, potopljen v nekatere prizore, v glasbo in razmišljanje doživel trenutke zanosa. Čuječnost, počasnost, prisluškovanje telesu, vsakemu gibu in koraku, pozornost na vse okoli sebe, na barve, trepetanje lista v vetru, na meglice, na spokojnost in mir vaškega pokopališča, vse to so darovi obdobja brez poklicnih obveznosti in skrbi za potek dogodkov, na katere kot posameznik ne moreš vplivati. Da pa vsi ne morejo uživati v brezskrbnosti in brezdelju niti na stara leta, mu je ob vrnitvi v Ameriko poročala žena, ki je raziskovala položaj upokojencev na Floridi. Vrnitev na delo ali v domači kraj zaradi slabšega ekonomskega položaja so upokojenci različno sprejeli. Nekaterim se je vrnil življenjski smisel, drugi so ga dojeli kot breme in ponižanje.

Potovanja z Epikurjem Daniela Kleina so vsekakor poživljajoče delo, ki iz različnih zornih kotov in brez patetike osvetljuje predzadnje obdobje v človekovem življenju, obdobje, ki se ga nekateri lotevajo s smešno evforijo, drugi pa z zavračanjem in zaničevanjem.

Iz oddaje S knjižnega trga.