"Zame, denimo, bo Nazorjeva ulica vedno tista, na kateri sem nekega davnega dne naletel na Marjana Rožanca, ki me je tam ustavil in mi prijateljsko zagrozil, da naj se pazim, ker da me spremlja. Nisem mogel verjeti, da me pozna, kaj šele spremlja. Navajen sem bil, da me zasledujejo miličniki v uniformah, včasih tudi detektivi, nikakor pa ne tako znameniti pisatelji in športni funkcionarji, kot je bil on."

Zbirka esejev Veš, mašina, svoj dolg je Esadu Babačiću prinesla Rožančevo nagrado. Foto: Cankarjeva založba
Zbirka esejev Veš, mašina, svoj dolg je Esadu Babačiću prinesla Rožančevo nagrado. Foto: Cankarjeva založba

Z znamenitim pisateljem, dramatikom in esejistom, ki je umrl pred natanko tridesetimi leti, ga veže strast do literarnega ustvarjanja, duhovitega polemiziranja in tudi do športa.
V dvaintridesetih kratkih esejih v knjigi Veš, mašina, svoj dolg se Esad Babačić, pesnik, ki je bil v zgodnjih osemdesetih letih pevec znamenite pankovske skupine Via ofenziva, zdaj pa z vodenimi kolesarskimi turami po Ljubljani obuja spomine na pankovska stičišča in odslužena košarkarska igrišča, posveča se kulturološkim in filozofskim primerjavam med tedanjo in sedanjo družbeno sestavo slovenske prestolnice. Pri tem ne more mimo opažanja, da turistom prilagojeno mesto nima "z Ljubljano Rožanca, Zupana, Kovačiča, Kocbeka, Šalamuna, Strniše, Kresetove, Bojetujeve, Detele, Debeljaka, Bitenca, Pengova, Habiča in Petroviča nobene zveze."

Napredek, na katerega se vsi sklicujejo, se mu zdi metafora za sodobno suženjstvo in sinonim za uboj trenutka, za katerega v Eseju o trenutku pravi, da si ga nikoli ni namenoma izbral, temveč da je on izbral njega, saj védenje "ubija trenutke, kot jih ubijajo napredek, dvig storilnosti, ekonomski kazalci, navsezadnje tudi reklamni slogani, kot je tisti 'Vedno svoj, vedno urejen.'"

Rožančeva nagrada Esadu Babačiću za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg

Otroški spomini na vsakoletno čakanje na sneg se dopolnjujejo s spomini na očetovo pelerino, nekakšen simbol vseh muk, ki jih doživlja proletarirat, s katerim se današnji prekarec kljub drugačni dinamiki dela prav gotovo lahko poistoveti. Odraščajočemu Esadu tako ni preostalo drugega, kot da se je zatekel v pank, ki je v nasprotju z drugimi evropskimi prestolnicami prav v Ljubljani naletel na najbolj plodna tla, ter na košarkarska igrišča – zadnje branike skupnosti, ki si jih tudi v zrelih letih želi obnoviti, a je zaradi naraščajočega individualizma trčil le na izgovore in lažno sočutje. V eseju Uporniki tišine Esad Babačič ugotavlja, da je povzročil veliko hrupa, ki je šel v nič, in da je premalo cenil tišino. Njegovi zapisi so preplet duhovitih filozofskih spoznanj, podkrepljenih z analizo konkretnih športnih strategij tekem Luke Dončića, Gorana Ivaniševića, Dražena Petrovića in Roka Petroviča, katarzičnih ljubljanskih grafitov, bizarnih vicev o Bosancih, odlomkov iz resigniranih pankovskih besedil, pa tudi poetičnih refleksij, ki vzplamtijo iz njegovega pesniškega jedra:

"Včasih počaka zvok, da se izpoje tišina, drugič spet počaka tišina, da se izlije zvok. S tišino iščemo spoštovanje, ki ga nismo znali izpovedati, spoštovanje, ki se je zagozdilo v hrupu našega genskega pogona. Globlje ko tonemo v lastno atmosfero neizrečenega, več tišine premoremo."

Zbirka esejev Esada Babačića Veš, mašina, svoj dolg ni le zanimivo branje za generacije številnih Ljubljančanov, ki so odraščali v dobi socializma in se z avtorjem lahko poistovetijo, temveč tudi za vse tiste, ki kljub hitremu tempu življenja in pokopanim sanjam niso zatajili svoje radovedne otroške duše in uporniške strasti prebujajočega se mladostnika. Je obvezno branje za vse, ki se nočejo sprijazniti z različnimi oblikami političnih diktatur in totalitarizma. Za vse, ki iz dneva v dan iščejo strategije pobega in vrzeli v ideologiji. Pa četudi skupaj z avtorjem slej ko prej trčijo ob zid neodobravanja, v brezno osebnih travm, hrup neprizemljivih retoričnih silogizmov in v metafore tišine. Na koncu nikakor ne morem mimo vprašanja, kako bi Marjan Rožanc pristopil do Esada Babačića, ko bi prebral njegove eseje …

Iz oddaje S knjižnega trga.

Babačić, Cestnik, Komel Solo, Ledig