Literarni eksperiment, v katerem pisatelj raziskuje meje svojega spomina. Foto: Založba Beletrina
Literarni eksperiment, v katerem pisatelj raziskuje meje svojega spomina. Foto: Založba Beletrina

Tako daljnosežen skok v preteklost dopuščata dva dejavnika. Prvi je ta, da Kurji pastir ni avtobiografija, temveč roman o pisateljevem otroštvu, resničnost in fikcija se v njem prepletata.

Drugi dejavnik pa je pisateljev značilni ustvarjalni postopek, izposojen od psihoanalitika Carla Gustava Junga, in sicer aktivna imaginacija, ki mu z vstopom v posebno stanje omogoča dostop do oddaljenih, potlačenih spominov. Dodaten učinek, da se knjiga bere kot kateri koli drug Lainščkov roman, pa čeprav je ta nemara njegov najbolj oseben in poseben doslej, omogoča vsevedni tretjeosebni pripovedovalec, ki bdi nad dogajanjem in je že sam po sebi izraz distance, vendar je njegova pripoved poetična, tankočutna, polna topline in bližine. Jezik zlasti v dialogih vsebuje tudi narečne izraze, ki poudarjajo umeščenost zgodbe v družbeno-geografski kontekst in so podrobneje pojasnjeni v dodatku.

Prekmurska vas Dolenci, konec leta 1959. Par, ki naj bi bil že prestar za vnovično starševstvo, na svoje presenečenje spet pričakuje otroka. Njuna osemnajstletna prvorojenka to slabo prenese in se preseli v Ljubljano, pravo nasprotje revnemu odročnemu podeželju, kamor je sicer segel komunizem, a so prebivalci prepuščeni sami sebi, svoji iznajdljivosti in medsebojni pomoči. Bodoča starša se kljub revščini požrtvovalno in ljubeče lotita priprav na prihod novega družinskega člana, da bi mu zagotovila čim lepše otroštvo. Po rojstvu njegovo življenje visi na nitki, a tik po prihodu k zdravniku, kamor ga v karavani po globokem snegu pospremi praktično vsa vas, čudežno ozdravi.

Feri Lainšček: Zmeraj je pot, zmeraj je upanje, zato je treba kljubovati brezupu

Čudežna ozdravitev je v Kurjem pastirju le eden od elementov Lainščkovega tako imenovanega magičnega realizma. Ta izvira prav iz tesnega stika med krščanstvom in tistim, kar imenuje prvotnost, ter v pripovedi ustvarja in vzdržuje napetost. Kot takšen element v knjigi še posebej izstopa skrivnostna bela ženska, ki se pojavi večkrat in naj bi se še tudi v nadaljevanjih.

Trejzka je obmolknila, saj tega, kar ji je zdaj razkril, od njega ni pričakovala. Bilo je to še eno dobro znamenje, je bila prepričana. "Videl si jo," je dejala, potem ko sta že kar nekaj časa gazila. "Tudi ti si jo videl," je ponovila z olajšanjem, saj je to pomenilo tudi, da ji je zdaj verjel.

"Videl," je pritrdil in ji dal z glasom vedeti, da več ne želi povedati.
Ni drezala. To ji je zadoščalo.

Pisateljevo skromno, a radostno otroštvo se z romanesknimi in žanrskimi prvinami pretopi v motiv nekega otroštva, pri čemer je pogled v družinske odnose in dinamiko sicer pomemben, ne pa najpomembnejši. Ob tem namreč slika tudi in predvsem skupnost, življenje, vsakdanje bitke in medsebojne odnose preprostih, malih ljudi z ruralnega obrobja. Literarni poskus, v katerem pisatelj raziskuje meje svojega spomina in išče odgovor na vprašanje, kaj in kako je oblikovalo njegov poznejši pogled na svet, je dragocena bralska izkušnja, ki nas drži v pričakovanju, v nas vzbuja radovednost, kaj je res in kaj je fikcija, ter nas spodbuja, da si podobna vprašanja zastavimo o sebi.

Iz oddaje S knjižnega trga.