V njej ne gre za klasično zgodovino džeza ali za pretres dogajanja na ameriški džezovski sceni po prvih desetletjih 20. stoletja, temveč, kot avtor izpostavlja v predgovoru, za "domišljijsko kritištvo in fikcijo".

Knjigo But beautiful je prevedla Tina Mahkota. Foto: Cankarjeva založba

V tem knjiga vsekakor izstopa od drugih knjig o džezu, saj jo zaznamuje preplet fikcije in dejstev, resničnih biografskih podatkov, fotografij in pričevanj iz življenja devetih legendarnih džezovskih glasbenikov in skladateljev. Dyer sledeč njihovi glasbi na različne načine ubeseduje zgodbe, skozi katere se nam glasbeniki sicer res kažejo kot literarni liki, vendar vedno z zadostno mero vsega tistega, kar so bili in kar so ustvarili.

V knjigi, ki je v izvirniku izšla že leta 1991, nastopajo glasbeniki: Lester Young, Thelonious Monk, Bud Powell, Ben Webster, Charles Mingus, Chet Baker, Art Pepper, Duke Ellington in Harry Carney. Zgodbe o njih niso klasični življenjepisi, temveč izseki iz njihovih življenj, nekakšne slike, ki bralca na literaren način uvajajo v izjemno glasbeno ustvarjalnost predvsem takratne črnske Amerike. Posebno mesto v knjigi ima zgodba o Duku Ellingtonu, ki se pojavlja na različnih mestih na temneje obarvanih straneh, in kot da vsak njen del ustvarja uvod v novo poglavje oziroma novo zgodbo.

Pri tem je zanimivo, da se zgodbe o glasbenikih – ne neposredno – na samosvoj način dopolnjujejo, podobno kot muziciranje džezistov, ko vsak izmed njih zaigra svoj solo. Tu so na primer mučna zgodba Lesterja Younga na služenju vojaškega roka ali njegov nenavadni odnos z Billie Holiday, pa zgodbe o Monkovem poplesavanju, njegovih klobukih, zaporu in rasni diskriminaciji, tu so še literarni spust v vrtoglavo shizofrenost Buda Powlla, nenadzorovana pijančevanja Bena Webstra, neobrzdana nasilnost Charlesa Mingusa in podobno.

Geoff Dyer (1958). Foto: Wikipedia Commons

Avtor je naslov knjige But beautiful vzel od istoimenske skladbe, ki sta jo med drugim izvajala tudi dva izmed obravnavanih glasbenikov in ki kljub temačnosti nekaterih zgodb celovito povzema lirično noto tako obravnavane glasbe kot Dyerjevega pisanja. Tisto, kar je pri knjigi But beautiful najbolj navdušujoče, pa je, da bralcu ne poskuša razlagati, kaj je džez, ali ga o tej glasbi poučevati, temveč s tankočutnostjo zapisanega slika teren, na katerem je ta glasba nastala. Na koncu sta objavljena še odličen esej o džezu in njegovi tradiciji in izbrana diskografija. S tem nevsiljivo napeljuje bralca na poslušanje džezovskih godb, ki so jih ustvarili omenjeni glasbeniki.

Povedano drugače, Geoff Dyer v knjigi But beautiful sledi uporabljenemu citatu Georga Steinerja, da so najboljša branja umetnosti umetnost, in tako je ustvaril literarno zrcalno sliko džezovskim godbam ter hkrati opomnil, da tudi pisanje o džezu, tako kot džez sam, lahko zveni, pa čeprav skozi besede.

Iz oddaje S knjižnega trga

Čučnik, Di Benedetto, Dyer, Rokem