Kako se v eni knjigi spoprijeti s tako razvejanim pojavom, kot je glasba 20. stoletja, oziroma kako poslušati 20. stoletje? Glasbeni kritik Alex Ross se je lotil tega raziskovanja z različnih vidikov, tako prek opisa same glasbe kot tudi orisa stanja družbe v določenem časovnem obdobju, biografskih podatkov, pričevanj iz prve roke, priklica krajev dogajanja ...

V svoji knjigi, naslovljeni Drugo je hrup: Poslušati dvajseto stoletje upošteva dejstvo, da je nemogoče uiti prepletenosti glasbene izkušnje, "celo če se skladatelji poskušajo zabarikadirati pred zunanjim svetom ali nadzorovati recepcijo svojega dela".

V vseh pogledih burno stoletje
Ross se časovno linearno sprehodi skozi razburkano stoletje, ki ga določa obstoj številnih glasbenih tokov, z zavestjo, da se zgodovina glasbe prepogosto obravnava kot projekcija zemeljske krogle Gerardusa Mercatorja, ki brezmejno in kontinuirano pokrajino pretvori v plosko podobo.

Zato z vsakim poglavjem zgrabi obravnavano obdobje brez pretirane sistematičnosti, saj je v ospredju ideja, da "posamezne poklicne poti predstavljajo celotne scene, določene ključne skladbe stojijo za celotne kariere, veliko dobre glasbe pa je ostalo v sobi z mešalno mizo, kjer sem sestavljal delčke tega filma".

Čas, ki ga knjiga obravnava - za mejnika postavi kar okrogli letnici 1900 in 2000 - je razdeljen na tri poglavja, pri čemer je osrednje poglavje zamejeno z letnicama od 1933 do 1945 in obsega torej ravno čas od Hitlerjevega prihoda na oblast do konca vojne. Njegova tri podpoglavja pa so razdeljena geografsko in vezana na politiko takratnih voditeljev, njihovi naslovi živo opisujejo stanje, ki je prevevalo takratne družbe, in sicer Umetnost strahu: Glasba v Stalinovi Rusiji, Glasba za vse: Glasba v FDR-jevi Ameriki (Franklin Delano Rooseveltovi, op. a.) Ameriki in Fuga smrti: Glasba v Hitlerjevi Nemčiji.

Se klasična glasba sama obrača k pozabi?
V grobem gre za knjigo o usodi kompozicije v preteklem stoletju, glede česar sam avtor pravi, da se je le stežka uprl skušnjavi, da ne bi dogodkov videl kot "enovit lok strmega pešanja". "Od 1900 do 2000 je umetnost izkusila, kar je mogoče opisati kot padec z velike višine." Na začetku 20. stoletja so namreč imeli skladatelji povsem drugo pozicijo in s tem tudi drugo vlogo v družbi, danes pa - čeprav se sicer še vedno veliko sklada in število skladateljev ni majhno -, pripada njihovo občinstvo precej ozko omejeni množici privržencev nove glasbe.

Tako se današnje stanje orkestrov in opernih hiš z neromantičnega gledišča kaže, kot da je obtičalo v muzejski kulturi "za upadajočo kohorto starajočih se abonentov in domnevnih elitistov, ki uživajo v tehnično popolnih, toda brezdušnih izvedbah Hitlerjevih najljubših del".

Zazrtost v sveže stoletje
Po drugi strani pa vseeno drži, da klasična glasba dosega veliko več poslušalcev kakor kadar koli prej v zgodovini, vendar je repertoar močno odporen proti spremembam in vanj stežka prodira glasba 20. in 21. stoletja.

Sam naslov knjige najverjetneje izvira iz ene najpreprostejših opredelitev glasbe kot nasprotja govora oziroma hrupa in ravno to relacijo s hrupom je 20. stoletje dodobra relativiziralo. Hkrati se lahko strinjamo z avtorjem, da "na začetku enaindvajsetega stoletja nagibi, ki ščuvajo klasično glasbo proti popularni in obratno, nimajo več ne intelektualnega in ne emotivnega smisla".

In tako dandanes tudi povsem različni glasbeni slogi, kot so minimalizem, postminimalizem, elektronska glasba, nova kompleksnost, spektralizem, mračnjaški kolaži in mistične meditacije iz vzhodne Evrope in Rusije, različice rocka in popa ali hiphopa, pa novi eksperimenti s folkloristično glasbo v Latinski Ameriki, na Daljnem vzhodu, v Afriki in na Bližnjem vzhodu trkajo drug ob drugega, se stapljajo in prav tako vplivajo drug na drugega ter tako je seveda nemogoče govoriti o kaki prevladujoči usmeritvi.

Literariziran zvočni gozd
Gre za izčrpno kulturno zgodovino glasbe, ki je napisana v maniri literarnega dela. Na en način je prednost Rossovega načina obravnavanja snovi ta, da se ne omejuje na katalogiziranje vrhuncev, temveč pogumno zabrede v ta prostrani gozd informacij, česar se loti z gosto posejanimi opisi raznih pripetljajev, zgodbami iz ozadja, anekdotami, pa tudi ljubezenskimi razprtijami in škandali - kar pa se že zaradi same obsežnosti dela nekoliko spridi v precejšnjo kakofonijo informacij, ki lahko celo malo "zarumeni", čeprav so protagonisti dogajanja imena, kot so Gustav Mahler, Arnold Schönberg ali Richard Strauss.

Žal pa v slovenski izdaji ni mogoče mimo površnega prevoda in prav tako površnega ali celo povsem odsotnega korigiranja besedila, saj teh dobrih 600 strani besedila vsebuje kar nekaj napak in zajetno število okornih prevajalskih rešitev oziroma ponekod kar napačnih prevodov.