Foto: emka

V prvem so v ospredju visoko stiliziran slog pisanja, svojevrstna literarna napetost, dolge pasaže z malo dogajanja in maloštevilni liki, v romanu Temno, skoraj noč pa je pisateljica postregla z dobro zamišljeno zgodbo, v kateri najdemo značilnosti pristne kriminalke oziroma srhljivke, ki se počasi odstira pred bralčevimi očmi. Naslov prvega poglavja je namreč Pot nazaj, kjer se prvoosebna pripovedovalka Alicija Tabor (priimek je anagram avtoričinega) kot reportažna novinarka odpravi raziskovat skrivnostno izginotje treh otrok v svojem rojstnem kraju Wałbrzych. S tem je pisateljica vzpostavila platformo za razburljiv roman, saj se zgodbe o izginotju otrok tesno prepletajo s pripovedovalkino strašljivo osebno zgodovino.

V romanu spoznamo obilico nenavadnih likov: od knjižničarke, ki si je spremenila spol, do gospoda, ki nikoli ne sname motoristične kape, internetnega trola, ki že leta ni prestopil praga svoje hiše, in pokojne kneginje Daisy, če naštejemo le najbolj izstopajoče. Zelo plastično so predstavljeni tudi običajni prebivalci Poljske, ki so ujetniki boja za vsakodnevni kruh in prežeti z praznovernimi resnicami, da ne rečemo zablodami. Z vsakim izmed njih Alicija vzpostavlja vrednosten odnos, zato like v romanu večinoma zlahka ločujemo na pozitivne in negativne – in to je morda njegova edina večja pomanjkljivost.

Bolj kot pripovedni lok, ki bralca z vedno novimi razkritji ves čas drži na trnih, pa delo zaznamuje mračna podoba postsovjetske Poljske, kjer kraljujejo šovinizem, nacionalizem in nestrpnost vseh vrst, ne umanjkajo pa niti prikazi revščine in iz zgodovine podedovano vraževerje. Omeniti velja še zelo zanimiv literarni prijem, ki ga najdemo v dveh poglavjih pod naslovom Gnojnica, v katerih avtorica "prepisuje" izpade sovražnega govora anonimnih uporabnikov spleta, kakršni so dobro znani tudi v Sloveniji.

Bolj kot pripovedni lok, ki bralca z vedno novimi razkritji ves čas drži na trnih, pa delo zaznamuje mračna podoba postsovjetske Poljske, kjer kraljujejo šovinizem, nacionalizem in nestrpnost vseh vrst, ne umanjkajo pa niti prikazi revščine in iz zgodovine podedovano vraževerje.

.

Drugi, malo težje oprijemljiv vidik romana, je pisateljičin odnos do nadnaravnega. Na eni strani je izrazito negativno predstavljen lokalni lažni prerok, na drugi strani se vrstijo najrazličnejše zgodbe o t. i. mačkaricah, za katere se zdi, da imajo stik z nečim, kar presega običajno človekovo izkušnjo, in glavni protagonistki občasno priskočijo na pomoč. Delo je pravzaprav prepredeno z nadrealističnimi elementi. Nekateri so bolj očitni, drugi manj, zato se bralec včasih nelagodno vpraša, kateri romaneskni dogodki bi se v vsakodnevnem življenju res lahko dogodili, pri katerih pa avtorica sega onkraj hladne resničnosti in v zgodbo vključuje pravljične, fantastične ali celo mitične značilnosti. Bralec ves čas stoji na previsu med verjetnim in neverjetnim, sredi napetosti, ki pa jo Joanna Bator z virtuoznim pisanjem na videz zlahka zdrži.

Temno, skoraj noč je obsežen roman, ki se prebere na dah. Roman, pri katerem nobena stran ni odveč in pri katerem avtorica spenja vsa pomembnejša obdobja in najrazličnejše obraze poljske zgodovine dvajsetega in enaindvajsetega stoletja v eno, neločljivo celoto, ki pa se je v sedanjost kot utrujena reka iztekla v Poljsko Jarosłava Kaczynskega, v kateri so mračne sile preteklosti spet našle plodna tla za svoj razvoj.

Iz oddaje S knjižnega trga

Sosić, Świrszczyńska, Bator, Harari