Pesnica odkriva in vpija lepoto na svojih vsakdanjih poteh, v odpadlem listju jeseni, snegu, ki očiščuje, lep se ji zdi celo dan s pajčevino megle ali jutro, ko se sonce prebije med veje. Foto: Mariborska literarna družba
Pesnica odkriva in vpija lepoto na svojih vsakdanjih poteh, v odpadlem listju jeseni, snegu, ki očiščuje, lep se ji zdi celo dan s pajčevino megle ali jutro, ko se sonce prebije med veje. Foto: Mariborska literarna družba

Naslov svoje četrte pesniške zbirke Pisane pesmi si je avtorica izbrala za igrivo nasprotje eni izmed prejšnjih zbirk Sive pesmi, v kateri se preliva več kot petdeset odtenkov sive, od pogleda na življenje, na čas in izkušnje z ljudmi do videnja domačega Maribora, ki so ga nekateri radi slikali s prevladujočo sivino. Barvna paleta nove zbirke kljub naslovu ni poletno razgibanih barv, čeprav v njej prevladujejo svetlejši toni in svetloba premaguje mrak. Te pesmi so svitanice, saj upanje premaguje malodušje in preteči obup, razpoloženje prehaja iz pesimizma v znosno sprijaznjenost z vsakdanjostjo. Pesem izreka dobrodošlico vsakemu novemu dnevu, ne dopušča, da bi pomenil breme, ampak ga sprejema kot darilo. Osnovno sporočilo večine pesmi je zavedanje ali ponovno zavedanje svoje lastne biti: "kako zelo sem živa, vroča in zvedava." Pomemben je obstoj, samo sebe prepričuje pesnica "… tako sem zadovoljna, da še nisem odšla," vendar je za dosego takega stanja treba veliko moči.

Pesem Večer telesa obuja spomine na ljubezenske dotike, objeme, na moško telo, z zavedanjem, da je vse to bilo: "in znala sva storiti, da sva ustvarila zemeljski čudež."

Pesnica odkriva in vpija lepoto na svojih vsakdanjih poteh, v odpadlem listju jeseni, snegu, ki očiščuje, lep se ji zdi celo dan s pajčevino megle ali jutro, ko se sonce prebije med veje.
V pripovedi o najtanjših vzgibih zavedanja o sebi je na prvi pogled nekaj lahkotnih posplošitev, zlasti v pesmih Naši moški, Naše ženske in Naši ljubimci. Kljub navidezni ironiji slutimo, da gre za bližnje ljudi, s katerimi je bila pesnica tesno povezana. V odnosih med žensko in moškim so nasprotja, ženske moških sicer niso resnično spoštovale, vendar so jih imele rade, bile pa so mnogo bolj prizemljene kot moški, dvignjeni nekaj prstov nad zemljo. Sveta niso pojmovali realno, dozdevalo se jim je, da se jim godijo krivice, a končno so se v obupu vedno zatekali v naročje svojih žensk. Vezi z ljubimci so mnogo bolj nestalne, omejene na trenutke užitka, ljubimci ne marajo trajnosti in vsakdanjosti, strah jih je, da bi jih kdo udomačil. Ni jim do resnične bližine, bojijo se dolgočasnih juter. Otresejo se odgovornosti in hitro pozabijo vse, kar bi jih vezalo. Tudi najdragocenejše zlahka zapuščajo.

Navezanost in povezanost z drugimi ljudmi, pa če je še tako neznatna, v odtujenosti ali samotnosti lahko daje smisel vsakemu novemu dnevu:

"Samo neznatna toplina človeške bližine, le kanec stika, samo toliko, da ni tako samotno."

Čudežnost glasbe osrečuje in tolaži, zanika minljivost, kljubuje mrazu umirajoče jesenske narave. Zvok harfe ustvarja belo lepoto glasbe, ki je komaj zaznavna, a silovita do smrti. Veliki Beethoven ima moč, "ki varuje / pred smrtjo. Vse se je potopilo, v glasbo. Zvoki, ki se dajejo, glasba, večnost in jaz."

Lirika Pisanih pesmi je čustveno in miselno neposredna, naravna, brez zapletene metaforike. Barvni kontrast sta zlasti bela in črna: "črna kava in čisto nič belih objemov, beli mir, na to se navezuje občutje miline: milina snega, milina zvokov, milina večera …"

Prevladujejo zelo kratki, tudi enobesedni verzi, ki odmevajo kot udarci srca, besede so izgovorjene in zapisane zelo premišljeno.

Podobe iz narave so redke, simbolni pomen ima breza, najpogostejši pa so ptiči: prezebli golob na okenski polici, vreščeča vrana, ptič, ki se smeje odvrženemu zrnu, ptič, ki prinaša veselo skrivnost, in ptič zjutraj, o katerem pesnica samoironično pravi, da še vedno gnezdi v poeziji.

Kljub navidezni preprostosti zbirka Pisane pesmi vsebuje globoko izpoved o življenju razmišljujočega in čutečega posameznika, pogosto na begu pred osamljenostjo v žalostni in raztrgani civilizaciji, a vedno brez samopomilovanja ali sentimentalnosti, v odkrivanju sporočila davnega človeštva in sprotnem iskanju bivanjskega smisla.

Marica Škorjanec-Kosterca, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)