Nasilno življenje je roman o življenju. Pravzaprav o vseh pojavnih razsežnostih življenja. Tudi tistih najbolj nizkotnih, mračnih, neokusnih, smrdljivih … V bistvu je prav o teh za večino ljudi zelo neprivlačnih oblikah bivanja zapisanega največ. To nas ne sme čuditi, saj je Pasolini v Nasilnem življenju nadaljeval s slogom, katerega je prikazal v svojem prvem romanu Mladi malopridneži. In ta roman ni bil kar tako. Dvignil je veliko prahu, saj naj bi bolj kot kar koli drugega izpostavljal vulgarnost in pohujšanje. Celo do sodnega procesa zaradi domnevno pornografske vsebine je prišlo.

Ob omembi Piera Paola Pasolinija večina najprej pomisli na prizore najbolj prvinske, obenem pa tudi najbolj izumetničene in sprevržene spolnosti. A ravno toliko kot popolnoma neinhibirano portretiranje biološke podstati človeškega bitja, je Pasolinijevo delo zaznamoval tudi socialni moment. Pisatelj, pesnik, likovni umetnik, dramatik, publicist, filmar in politični aktivist, ki je leta 1947 na naslovni strani časopisa Libertá zapisal: "Verjamemo, da je v tem trenutku komunizem edina prava pot do nove kulture," je bil namreč velik borec za pravice vseh obstrancev. In ti, tokrat njihova 'podzvrst' Lumpenproletariat, so glavni liki romana Nasilno življenje.

V letih, ko je film Rimske počitnice Svetu predstavljal očarljivo Večno mesto, je Pasolini bralcu razkril rimsko obrobje. Natančneje predel Pietralata, kjer so na začetku petdesetih živeli največji reveži. In ti so zares živeli v Pietralati in ne v svojih domovih. Domovi, pogosto zbiti kar iz lepenke in s tlorisom, katerega razdelitev v 'sobe' so določale razobešene stare cape, so bili namreč bolj ali manj provizorično zatočišče. Življenje se je odvijalo na cesti. Tudi življenje malega Tommasa, glavnega lika romana.

Tommasa spoznamo kot drobnega in večno nemirnega fantiča. Njegove so tiste poteze nenehnega notranjega vrenja, ki je značilno za številne male kriminalce, ki jim ravno njihova nenehna nestrpnost preprečuje snovanje večjih podvigov. Vedno umazani, lačni in zapostavljeni otroci pa so bili obenem tudi iznajdljivi. Vedno so si znali vzeti priboljšek in si poiskati zabavo. Obenem pa so tudi spoznali pravi svet. Tabuji zanje niso obstajali in spolnost in čari omamljenosti so bili zanje nekaj tako naravnega kot za otroke iz sosednjega mestnega predela jutranja vroča kaša s slivami.

Čeprav iz Pasolinijevega pisanja vejeta sočutje in naklonjenost proletariatu, pa je zaznati tudi kritiko. Že druščina malega Tommasa namreč izkazuje tisto nagnjenost do ničevega 'šminkeraja', ki do izraza še bolj pride v drugem delu knjige, kjer so 'Pietralatovci' že toliko stari, da zadevah 'mesa in sočivja' niso več le teoretično podučeni, pač pa jih tudi radi prakticirajo. Pasolini namreč razkriva hudo umanjkanje akcijskega naboja v tej plasti italijanske družbe. Ustvarjalnost in iznajdljivost, s katero se Tommaso in prijatelji tako zlahka vedno znova dokopljejo do zadostnih sredstev za litrico (mnogo njih in nikakor ne v najbolj ceneni izvedbi) in kavs, namreč nikoli nista usmerjeni v kakšno plemenitejše podjetje, ki bi omogočilo vzdig iz pietralatovske močvare. Vse tako kaže, da Tommasu in druščini ne gre za resnični prestop v malo bolj ugledno družbeno plat. Gre jim le za to, da se drugim zdi, da pripadajo nečemu drugemu kot v resnici. Brilijantina, bleščave obleke in razdajanje denarja po lokalih … To očitno zadostuje. Edina resnica, ki kaj šteje, je očitno danes. In ne danes, kakršen je v resnici, temveč danes, kot se zdi.

Pasolinijevo pisanje je kar se da 'žmohtno'. Takšen je tudi prevod, saj se je prevajalec Dean Rajčić trudil v svojem izrazju ujeti življenje rimskega obstranca. Delo zagotovo ni bilo lahko. Je že tako, da je posebnosti slengovske govorice nemogoče do potankosti prevesti. Rajčić je v svoj prevod vnesel izrazje zelo raznovrstnega izvora. Posebnostim primorske mestne govorice (mona, špinel) se pridružujejo izrazi iz srbo-hrvaščine in tudi povsem sodobni izrazito pogovorni izrazi (keš). Ta nenavadni besedni konglomerat pa na trenutke deluje vse preveč izumetničeno. Zagotovo je bila tudi pristna govorica revnih Rimljanov izredno raznovrstna, a morda bi veljalo ohraniti vsaj časovno koherentnost v prevodu uporabljenih besed.

Polona Balantič