Tkanje mreže, njeno metanje in 'vzdrževanje' plena pri življenju je težek posel. Kadar govorimo o poskusu omreženja ljubljene osebe, je seveda še vse bolj zapleteno. Foto: RTV SLO
Tkanje mreže, njeno metanje in 'vzdrževanje' plena pri življenju je težek posel. Kadar govorimo o poskusu omreženja ljubljene osebe, je seveda še vse bolj zapleteno. Foto: RTV SLO

To je čas mladosti, ko se prvič seznanimo z ljubeznijo, ki ni prav nič komplicirana, ampak rahlo naivna, zabavna, včasih pa še kako boleča. Prav prvim zaljubljencem se v svoji pesniški zbirki Navodila za randi posveča Barbara Gregorič Gorenc, ki k tej nikoli izpeti temi pristopa s povsem svežim, pristnim in optimizma polnim pogledom.

V knjižici, ki spominja na nekakšen dekliški zvezek ali pa na z ljubezenskimi izpovedmi počečkane strani zvezka, pesnica skozi oči fantov in deklet razmišlja o zatreskanosti, neuslišani ljubezni, strahu pred prvim zmenkom, hrepenenju in neizmernem prijateljstvu. V verzih razbiramo neomajni otroški optimizem v obdobju, ko ljubezen šiba sem ter tja in smo danes naklonjeni temu, spet jutri drugemu fantu ali dekletu. Obdobje, ko je bila vsaka zaljubljenost kar se da pristna in iskrena in nikoli nismo podvomili o njenem trajanju, čeprav smo že kaj kmalu začeli pisati novo ljubezensko zgodbo in podpisali novo pogodbo srca, ki ni bila prav nič manj iskrena kot tista prejšnja.

In če se danes odraslim čas prvih ljubezni zdi zabaven, naiven in prav nič resen, pa opozorijo pesmi, da še zdaleč ni tako. Težave prvih zaljubljencev niso čisto nič manjše od tistih, s katerimi se spopadajo 'odrasli' zaljubljenci. Prav tako se misli cele dneve motajo okoli enega samega človeka in nam lahko svet spremenijo v najlepši cvetlični travnik ali pa se ob nesrečni ljubezni vse okrog nas podre in nam ni za dogajanje okoli nas prav nič mar.

Zbirka se ponuja tako tistim mlajšim ljubiteljem poezije, ki bodo morda v verzih našli sorodne duše, kot tistim, ki so ta 'brezskrbni' čas preživeli že davno tega, pa bi se radi spet spomnili, kje se je vse skupaj začelo. In čeprav so verze zapisale mlade, optimizma in naivnosti polne glave, ne kažejo nič manj dojemljivosti za razumevanje bistva tega močnega čustva, ki vrti ves svet, kot 'veliki' pesniki. 'Zadela me je puščica, prav v sredino srca! Kriv je krilat mulc, ki se z živimi tarčami igra. In jaz tako trpim! Oh! A ko ne bom več zaljubljen, že obračunam z njim!'

M. K.