Knjiga, ki je nastajala v dolgih pogovorih in z dopisovanjem dramaturginje, urednice in publicistke Petre Pogorevc s priljubljenim igralcem, se bere, kot da bi jo napisal Radko Polič sam. Foto: BoBo
Knjiga, ki je nastajala v dolgih pogovorih in z dopisovanjem dramaturginje, urednice in publicistke Petre Pogorevc s priljubljenim igralcem, se bere, kot da bi jo napisal Radko Polič sam. Foto: BoBo

Čeprav ni nujno, da imajo z njim vsi gledališko izkušnjo, mnogi gotovo niso pozabili njegovega lika učitelja v zdaj že več kot štirideset let starem filmu Idealist ali pred nekaj leti upokojenca v Nočnih ladjah, kjer je pretresljivo odigral – kaj odigral, odživel – zadnjo ljubezen s hrvaško igralko Ano Karić. Rac je pač eden naših igralskih velikanov, ki ga pozna slehernik. Najbrž tudi zato, ker v svojem poklicnem in zasebnem življenju izžareva to, kar pravi: “Igra ni pretvarjanje, ampak hoja čez rob, tako kot življenje. Igra je to, kar si.”

Knjiga, ki je nastajala v dolgih pogovorih in z dopisovanjem dramaturginje, urednice in publicistke Petre Pogorevc s priljubljenim igralcem, se bere, kot da bi jo napisal Radko Polič sam. S prvoosebnim pripovedovalcem se bralec vkrca na vlakec smrti in prav tako, kot do konca vožnje ne moreš stopiti z njega, tudi ne moreš odložiti te grenko-sladke, komično-tragične, razmišljujoče -pišmeuhovske, surovo-ganljive, brutalno odkrite in vseskozi kot marela napete pripovedi, dokler ne prebereš zadnje strani. Zanimivo je, da smo v zadnjem desetletju Slovenci dobili kar tri dragocene biografije naših velikih igralcev, pri katerih se človek ne more odločiti, katera je boljša. In vse dajejo vtis, da so jih
napisali njihovi akterji sami. O Borisu Cavazzi jo je napisala Vesna Milek. Mileno Zupančič je razkril Tadej Golob. In zdaj še Rac, ki ga je tenkočutno ujela Petra Pogorevc.

Zanimivo, saj je Boris, Milena, Radko tudi naslov drame Dušana Jovanovića, ki so jo kar nekaj sezon z velikim uspehom vsi trije skupaj igrali v ljubljanski Drami. Čeprav vrstni red posrečeno ustreza, pa je vzporejanje povsem naključno.

Kaj novega lahko napišem o biografskem romanu, o katerem je bilo že toliko povedanega in si zasluži same presežnike, tako zaradi izbire snovi kot zgradbe in sloga? Ujeti melodijo in srž tako kompleksne osebe, kot je Rac, uravnotežiti toliko različnih prizorišč, burnih desetletij in raznorodnih dogodkov ter vse to bogato osebno in poklicno izkustvo uspešno povezati v gladko tekočo in smiselno celoto, ni mačji kašelj. Največji čar knjige pa je gotovo v tem, da te ob branju preveva občutek druženja s pripovedovalcem. Prav slišiš njegov raskavi glas, njegov hehet, vznesenost, stiske, premolke, posrečene kletvice. Džizuskrajst, kakšen lajf.

Radko Polič Rac – ves čas upornik, tako v življenju kot igralstvu

Rac preigrava svoje življenje v širokem zamahu, zliva besede kot kakšen Pollock, in že z enim od prvih stavkov, da so si pri njih doma vedno vse povedali, razbije mit o že od malega nerazumljenih umetnikih, ki jih frustracije iz otroštva spremljajo tako rekoč vse življenje. Nasprotno, temelji, ki jih je zgradil v zavetju ljubeče družine, so bistvo tega, kar je postal. Čeprav je bil kot otrok nemogoč, “konstanten problem”, in ni bilo v njem nobenega miru, ga je kljub stalnim selitvam – Črnomelj, Beograd, Berlin, Ljubljana – prav ta trdna družinska povezanost in otroštvo, ki “je bilo en sam velik teater”, zgnetla v odkritega, samozavestnega, strastnega in samokritičnega človeka. V perfekcionista, na trenutke skorajda fanatika, “težaka”. Ki je najstrožji do sebe in je zato upravičeno zahteven tudi do drugih.

Igralec, ki je mislil, da bo postal kirurg ali gozdar, v knjigi odstira marsikatero lastnost in dejanja, ki mu jih človek ne bi pripisal. Na primer svojo veliko navezanost na naravo in samotne potepe po njej, pa ljubezen do fizičnega dela, najsi bo na polju ali pri gradnji, prenovi hiše – z obojim so ga zaznamovala že rosna belokranjska leta:

V tem, lahko bi rekla, akcijskem romanu seveda mrgoli bravuroznih razmišljanj o študiju vlog, predstavah, režiserjih, soigralcih in drugih gledaliških sodelavcih. V njej so natresene posrečene gledališke in filmske anekdote, med katerimi mi je najljubša tista, ko Rac meni nič tebi nič pokloni Borštnikov prstan drobni neznani osemdesetletnici, ki mu je po podelitvi čestitala.

Katarina Mahnič

Rad imam zemljo, kmetije, naravo, reke, vse to, kar je Bela krajina … njeno mehko in lepo pokrajino, breze in praprot … pa vodo, ogromno vode. Vsi moji spomini na Belo krajino iz otroštva so nežnih barv. Zelenkaste, modrikaste, prosojne, pridušene. Rdečkasta barva belokranjske zemlje. Pa bela debla in svetlo zelene krošnje brez. Kot bi jih naslikal kakšen francoski slikar, recimo Matisse. Dežja se skoraj ne spomnim. Zime tudi ne, razen enkrat, ko sem šel v Belo krajino med zimskimi počitnicami v letu, ko sem opravljal malo maturo. Takrat je zapadlo dva metra snega. Drugače pa je Bela krajina mojega otroštva potopljena v poletje. V mojem spominu je izrisana v svetlih pastelnih odtenkih, v njej ni nobene teme.”

Ta lirični, zame najlepši in najpovednejši odstavek, se lepo poveže z njegovim značajem, ki se nam počasi odstira skozi branje. Čist je, svetál, v njem ni nobene temè. Vsaj ne takšne, ki bi škodovala drugemu. Ko se je odločil za Akademijo, mu je oče položil na srce, da bo, če bo dober v gledališkem poklicu, veliko sam. In je res – sam, a ne osamljen. Nikoli ne izgubi moralnega in delovnega kompasa, garaškega zanesenjaštva pri ustvarjanju vlog, humorja in samoironije ali vere v ljudi, prijateljstvo, dobroto, svobodo, ljubezen. Pa čeprav je na samem vrhu slovenskega igralstva in bi ga od napuha lahko razneslo. Ne špara jezika niti dejanj, kadar je treba stvari postaviti na pravo mesto, pa naj bo cena za to še tako visoka. Prav to razgaljenje lepote in brezkompromisnosti igralčeve notranjosti, o čemer se gledalci ponavadi ne sprašujemo, je zame pravo bistvo in nadgradnja biografije Rac.

Rac preigrava svoje življenje v širokem zamahu, zliva besede kot kakšen Pollock, in že z enim od prvih stavkov, da so si pri njih doma vedno vse povedali, razbije mit o že od malega nerazumljenih umetnikih, ki jih frustracije iz otroštva spremljajo tako rekoč vse življenje. Nasprotno, temelji, ki jih je zgradil v zavetju ljubeče družine, so bistvo tega, kar je postal. Foto: BoBo
Rac preigrava svoje življenje v širokem zamahu, zliva besede kot kakšen Pollock, in že z enim od prvih stavkov, da so si pri njih doma vedno vse povedali, razbije mit o že od malega nerazumljenih umetnikih, ki jih frustracije iz otroštva spremljajo tako rekoč vse življenje. Nasprotno, temelji, ki jih je zgradil v zavetju ljubeče družine, so bistvo tega, kar je postal. Foto: BoBo

V tem, lahko bi rekla, akcijskem romanu seveda mrgoli bravuroznih razmišljanj o študiju vlog, predstavah, režiserjih, soigralcih in drugih gledaliških sodelavcih. V njej so natresene posrečene gledališke in filmske anekdote, med katerimi mi je najljubša tista, ko Rac meni nič tebi nič pokloni Borštnikov prstan drobni neznani osemdesetletnici, ki mu je po podelitvi čestitala.

“Najbolj zabavno pri vsem skupaj pa je, da je bila tista gospa edina ženska, ki sem ji v življenju podaril prstan. Vse tri poročne sem si namreč z nevestami sposodil in jih po obredih vrnil!”

Za umret zabavna je tudi epizoda, ko ga je kolega prosil, naj ga spremlja na sprejemcih na igralski akademiji kot njegova iztočnica. “Kam sva midva prišla, a v norišnico?” se je čudil Rac ob pogledu na nervozne kandidate. In je bil, nevede in nehote, takrat na Akademijo tudi sprejet, ne da bi zamudil trening vaterpola.

Kot da vse našteto ne bi bilo dovolj, je knjiga Rac tudi svojevrsten hommage za nekatere strašljivi in za druge žlahtno spontani polpretekli dobi. Radkov oče (in družina z njim) je zaradi svojega položaja po vojni izkusil njeno grozečo plat, tisti okoli petdeset in čez pa imamo nepozabne mladostne spomine. Obeh plati bivanja v takratni Jugoslaviji se Rac dotakne prostodušno, brez političnega agitatorstva. O drugi pripoveduje s takim “guštom”, da se ti od nostalgije orosi oko in pocedijo sline. (Mimogrede: v Dubrovniku si med drugim takrat še lahko dobil sendvič z domačim kruhom in konaveljskim pršutom.)

Za konec bom kar ponovila: Džizuskrajst, kakšen lajf. Kakšna knjiga. In predvsem, kakšen Človek!

Pogorevc, Burnside, Lipuš