Pa ne le meseno, čeprav ji nameni veliko pozornosti, ampak predvsem tisto življenjsko, do ustvarjanja, do gnanja samega sebe do skrajnosti.

496 strani dolgo branje, pod katero se podpisuje Petra Pogorevc, je sprehod skozi dobrih 70 let, v katerih se je (Poličev) svet v mnogočem obrnil na glavo: od povojnega pobiranja na noge, razcveta Jugoslavije do njenega razpada, s katerim se je ločil tudi bogat skupni kulturni prostor, ki je v mnogočem osiromašil kulturno srenjo, kar ga je močno prizadelo. Seveda pa bolj kot zunanje spreminjanje družbe ponuja vpogled v posameznika, ki so ga generacije spremljale v številnih izjemnih vlogah, tako na gledaliških odrih kot filmskih platnih.

"V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali." Tako se začne knjiga z naslovom, ki pove vse: Rac.

Skozi knjigo, s katero v začetku potujemo z družino Polič iz Bele krajine v Berlin, Beograd in nazaj v Ljubljano, se zdi, kot bi v živo gledal predstavo. V njej se smejiš, ko bereš, kako se je kot otrok diplomatske družine med sprejemom podelal v vazo, ker ni bilo časa za stranišče, raznežiš, ko opisuje otroške dogodivščine v njemu tako ljubi Beli krajini, jočeš, ko podoživljaš nedoumljivo bolečino, ko je moral mami sredi Dubrovnika, kamor ga je prišla spremljat na predstavo, oče pa naj bi prišel za njimi in jo presenetil, povedati, da je oče, s katerim je le nekaj ur prej govoril po telefonu, umrl in ga je še leto dni gledala kot hudiča, ker je bil on tisti, ki ji je zadal tako bolečino, zgražaš in muzaš, ko prostodušno opisuje svojih pet najboljših seksov ali enkrat vmes napiše "fukaš, fukaš, enkrat pa nafukaš," stiskaš pesti, ko med gradnjo hiše na Bohinjski Beli pride presenetit Mileno v Dubrovnik, ona pa je tam z ljubimcem Dušanom Jovanovićem in se njun zakon sesuje v prah ...

Knjiga bralcu res ponuja pravi čustveni vrtiljak in zavedanje, da ne gre le za odlično napisano knjigo, temveč resnično življenjsko zgodbo, je toliko bolj presunljivo. Čeprav so bralcu bistvene postaje mogoče že znane, ob mrzličnem obračanju strani še kar upa, da se bodo nekatera poglavja končala drugače.

Njegova plat, zakaj je knjiga na koncu vendarle nastala, je tako zelo "racarska": bil je v velikih dolgovih. "Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj. Je rekel: "Grem gor in bom pogledal." Prišel je nazaj in rekel: "Nimam za posodit, ti pa takoj zrihtam denar, danes ga boš imel na računu, če pristaneš na knjigo." Sem privolil, ampak s figo v žepu", pove prostodušno.

Zgodba o knjigi se je začela pred 10 leti

Nastanek knjige je bilo predvsem potovanje. "Trajalo je bruto 10 let, neto pa na koncu eno leto," začne pripoved o nastanku knjige Petra Pogorevc. "Z idejo o knjigi je prišel Mitja Čander (op. Beletrina), ki me je pred 10 leti poklical in me vprašal, če bi pisala knjigo o Racu. Bila sem vzhičena, presrečna, to sem si zelo želela, ker je bil zame že od leta 1989, ko sem ga kot gimnazijka prvič videla na odru, vedno fascinanten igralec in osebnost, kot sem ga odkrivala skozi medije. Pred tem ga nisem nikoli srečala v živo," je povedala na torkovem pogovoru v Linhartovi dvorani. Potem sta se začela dobivati, malo pogovarjati, a je kmalu povedal, da še ni pripravljen, da ni prepričan, če bi imel knjigo. "To sem razumela, ker se mi zdi to res velika odločitev. Človek mora biti res prepričan, če želi razgaliti svoje življenje med platnicami knjige. Tako je potem delo zastalo."

Pred petimi leti si je premislil in spet sta se začela srečevati. "Takrat sem potem napisala prvih 10 poglavij. Potem si je spet premislil in mi je bilo hudo. Takrat sem to veliko težje sprejela kot prvič. In sem si nekako že rekla, da pač te knjige mogoče res ne bo. Začela sem se ukvarjati z drugimi stvarmi," je pojasnila precej boleče porodne krče knjige.

Ure in ure srečanj in predvsem smeha

Lani pa je sledil nov preobrat. Že ko je na telefonu videla izpisano ime Aleša Štegra, s katerim se pred tem nikoli nista slišala, jo je spreletelo: Rac. Dokončno ga je prepričal, da bi delal knjigo. Tako sta nadaljevala knjigo, bilo je intenzivno delo, večkrat na teden sta se dobivala po več ur. "Ker z njim se ne moreš dobiti za pol ure, to je nemogoče, ne moreš ga površno poslušati, ne moreš ga mimogrede obiskati. To sodelovanje, druženje, pogovarjanje zahteva celega človeka. Zato se je bilo družiti in delati z njim tako zanimivo. Vedno sva se imela lepo, veliko sva se smejala," pove in hitro doda, da se je na obzorju znova začel kazati obris nove zavrnitve objave knjige. Hude zdravstvene težave, zaradi katerih je bil mesec in pol v kliničnem centru, pa so pomagale pregnesti dvome in odločitev o dokončanju knjige je dozorela. "In sva," pove kritičarka, novinarka in dramaturginja in doda, da jo je Rac spravljal v tak smeh, kot že leta ni uspelo marsikomu.

Njegovo trilogijo odplaknila poplava

A to ni prva knjiga o Racu, eno je napisal že njegov brat, pisanja pa se je lotil in ga tudi dokončal tudi sam. Usoda se je res kruto poigrala z njim. Obsežno branje, skoraj 1000 strani, ki ga je napisal z nalivnim peresom, je dobesedno odplaknilo. Da se ti srce zlomi. "V bistvu je trajalo skupaj približno 10 let, nastala je trilogija, ki je obravnavala moje življenje, vse so bile po 300 strani. Želel sem, da bi bile trikrat po 333 strani. Prva je bila samo o mladosti in delno akademiji, druga je obravnavala roman o nekem tipu, ki se sprehaja, z Racem skoraj nima povezave, bil je neko razmišljanje. Navdušil me je Bernhard in sem skušal ta način pisanja prevzeti, vendar je zgodba moja, o nekem tipu, imenovanem Raaaac. Zadnji del je bil pa o Racu igralcu, vendar bolj neke zgodbe izven gledališča in filma."

Zaradi spremembe lastništva se je moral preseliti, vse imetje je dal v škatle, kot je pojasnil, cunj ni bilo veliko, so bili pa filmski posnetki, ogromno fotografij in tonskega materiala, ker naj bi imele vse tri knjige poleg tudi video oz. avdio material. "Vse je bilo v treh velikih škatlah. Nad mano so renovirali stanovanje in v času, ko sem bil na Unijah, so nekaj preizkušali in pozabili, da radiatorji nimajo varoval, je prišlo do velike poplave, ki je zalila moje stanovanje. Vse je šlo k hudiču," povzame ozadje res žalostnega konca svojega poskusa pisanja. Tako kot vse ostalo v knjigi, tudi to pove v svojem nezgrešljivem slogu.

Kot je potrdil tudi Rac, ga je Petra dodobra spoznala in odlično prelila njegov slog v knjigo. "Ta pripoved je zelo strastna, zanosna, drsi iz pripovedi v eno uprizarjanje, dostikrat zgodbe ne samo pove, ampak tudi uprizori. Če v njih nastopa več ljudi, jih odigra. To se mi je zdelo zanimivo, kako na papir prenesti njegov specifični način pripovedovanja. Ena stvar je, da je zelo dramski, po drugi strani pa je blazno duhovit. Toliko, kot je on mene nasmejal v tem letu, že dolgo ni uspelo nikomur. Sem kar resen človek. Kar naprej sva se krohotala, zdi se mi, da se to knjigi tudi malo pozna. Ko sva imela avtorizacije, ko je prispeval svoje pripombe in dodatke, je velikokrat poleg napisal haha, hoho, hihi."

Vsebina knjige ni le plod srečevanj, temveč tudi ogromno nakopičenega znanja in vedenja o njem, ki ga je Petra Pogorevc zbirala desetletja. "Ogromno sem prebrala o njem, prebrala sem knjige njegovega očeta, njegovega brata, biografije in avtobiografije Racevih poklicnih in življenjskih sopotnikov in sopotnic. Imela sem veliko materiala, ker sem ga dolga leta, desetletja spremljala kot kritik in novinar. Te stare kritike so mi pomagale podoživeti, kakšen vtis je name naredil v določeni vlogi z odra. Ves čas sem si želela, da bi njegovo življenje prepletla z zgodbo slovenskega gledališča v preteklih 60 letih, ko ga je soustvarjal." Kot je pojasnila, se je najprej tega branil, ni želel govoriti o gledališču in poklicu. "Najprej sva prek anekdot in potem tudi prek vlog prišla do tega, da sva to vključila in se mi zdi to pomembno," je dodala.

Kako je na odru sprejemnega izpita na AGFRT upodobil bor?

A njegova igralska pot je dejansko plod več naključij, lahko bi rekli usode. Njegov prijatelj Mirko Bogataj si je želel na akademijo, spremljal ga je na sprejemni izpit, kjer je Mirko zablokiral. "Bil sem iztočnica. Takrat še vedel nisem, kaj pomeni iztočnica. Prosil me je, da mu pomagam, niti na konec pameti mi ni padlo, da bi šel na akademijo. Privlekel me je tja, v podhod. Prišla sva na akademijo in on je res zablokiral, buljil je nekam, sploh ni vedel, kdo je, zakaj je ... Bil je majhen odrček. Mirko ni nič dal od sebe, od treme je zablokiral. So mi rekli, naj ga odpeljem dol. Meni so pa rekli, naj se vrnem. No, potem se je pa začelo. Po domače rečeno sem tam afne guncal. Razen ene stvari, ne vem, od kod je privrela. Kasneje sem se z veliko temami ukvarjal," pove skorajda nadzemeljsko izkušnjo, ki jo, kot pravi, še zdaj ne zna pojasniti." To je posebno izražanje s telesom, to gre zelo počasi ... Na sprejemnem izpitu sem sebe prepričal, da sem seme in da iz tega semena raste bor. Od kod, zakaj, čemu, ne vem, ker sploh nisem razmišljal, da bi bil igralec," v svojem slogu opiše prelomni trenutek, ko se je začrtala njegova poklicna pot. Profesorji so mu namenili gromki aplavz. Ostalo je zgodovina.

Vzporedno poleg akademije, ki jo je klical vineršnicelšule, se je dogajalo veliko tudi v njegovem zasebnem življenju, zapletel se je težave, odšel v vojsko, se poročil, dobil otroka ... Vse to zelo hitro, življenje je zajemal z veliko žlico. Vedno zvest sebi je bil seveda za marsikoga zelo naporen, a za svojimi izdelanimi stališči glede igre je vedno trdno stal. Eno od takih je bilo njegovo nasprotovanje maski. "Uprl sem se, preprosto nisem tega hotel početi. Tudi direktno sem dal to z besedami vedeti Maksu Furjanu, ki je vodil klas maskiranja, in sem mu rekel, da tega ne razumem. Če sem star 18, 19 let, zakaj nas učijo, da naredimo masko starca pri 90. letih. Ko bom star, bom igral starca! Nonsense. To je bila maska, ki je bila res katastrofa: dolgi sivi lasje, debele črte, da si izgledal kot Drakula. Katastrofa. In sem rekel, maske nikoli."

Ne upor, temveč razmišljujoče razmišljanje, kaj je igra

Izjema pri uporabi maski je bilo njegovo sodelovanje s Tomažem Pandurjem, ki ga je močno cenil. V knjigi med drugim izrazi poklone številnim kolegom in režiserjem, ki jih ceni, a ne skopari tudi s kritikami tistih, s katerimi ni našel skupnega jezika. Vedno je bil znan kot igralec, ki že na prvi vaji zna celoten tekst. Vedno je vztrajal pri tem, da mora igralec razvijati svoj lik, za kar mu mora režiser dati proste roke, ne pa mu vloge prinesti že v kovčku. In vedno je vlogo gnetel, pretresal v sebi vsakič ves dan, preden je zvečer stopil na oder, ponotranjil je like, ki so z njim živeli tedne in mesece. "Tudi Petra, ker je dramaturginja, je hitro zapopadla, kako o čem razmišljam. Mogoče bi bilo na to temo še mnogo več napisanega, ampak so to strokovne stvari, ki so malo suhoparne, zanimive zame in za nekatere moje kolege. Upornost pa ni bila zaradi upora samega, ampak je šlo za zelo razmišljujoče razmišljanje, kaj je igra. Kaj naj bi pomenilo, kaj počnem, kaj se dogaja."

Kot pravi, je že na akademiji šel tako daleč, da je vedno razmišljal o predzgodovini lika, ki ga je igral. Gre za neko vrsto biomehanike, ki nosi v sebi zgodovino, sedanjost in prihodnost. "Tisto, kar vidi gledalec, je moja sedanjost, vendar moram jaz, da lahko on vidi to sedanjost, vedeti tudi preteklost in prihodnost, da te lahko zasanjam v to, kar hočem," je odstrl del svoje igralske filozofije.

V zadnjem delu knjige razgrne tudi svoje zdravstvene težave, ki ga pestijo zadnja leta. Kot pravi sam, je umrl štirikrat. Na vprašanja, kako doživlja oz. prenaša ta mejna stanja, spogledovanje s smrtjo, odgovarja, da je bil "v življenju prisoten pri določenih smrtih, jih videl, verjetno pa prej nikoli, ko je prišel pogovor na smrt, nisem imel strahu pred smrtjo. Tudi zdaj (op. med epizodami, ko je bil na meji smrti) ga nisem imel, samo spraševal sem se, jebenti, pa a res? Zmeraj sem besen, jezen sem bil, zakaj se mi to dogaja, zakaj me physis zapušča? No, saj imam odgovore, saj sem ga uničeval."

Ko se po uri in pol pogovor sklepa in se dotakne epizode, kako so ob 50-letnici na Unijah žurali več tednov, humorno doda, mu je žal, da, kar se tiče alkohola, tega ni bilo še več. "Bilo je samo delo, delo, delo. To so bile majhne "oazice", zakaj jih ni bilo več?"

Čeprav z obžalovanjem zapiše, kako mu je žal, da ni dobil več vlog v slovenskih filmih po osamosvojitvi, je gledališki oder njegov dom tudi po upokojitvi. Enkrat igralec, vedno igralec. Pred nekaj leti smo se tako muzali predstavi Boris, Milena, Radko, izvrstni predstavi, v kateri je znova združil moči z njemu tako ljubimi Borisom Cavazzo, Dušanom Jovanovićem in Mileno Zupančič. Igra, ki je na nek način odsev njihove resnične zgodbe, je navdušila občinstvo. Enako je bil s performansom Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana, poklonom Tomažu Šalamunu, kjer sta navdušila z Ano Karić, s katero sta bila izjemna tudi v filmu Nočne ladje.

Njegovo navodilo sinovoma, v treh zakonih je dobil dva sinova, za svojo resnično ljubezen, ki je bila zgolj na duhovni ravni, pa razglasil Almo Prico, je znano: njegov pepel morata stresti v morje na njemu tako ljubih Unijah. A brez strahu, to se še ne bo zgodilo kmalu. Ravno zdaj se pripravlja na novo vlogo, pri kateri ima prste vmes njegov dobri prijatelj Rade Šerbedžija. Se veselimo.