Kolumbijski pisatelj nam s skopimi, a jasnimi potezami naslika starega polkovnika, naplavino neke davno minule državljanske vojne, ki že petnajst let čaka počasne birokratske mline, da bi mu naposled dodelili veteransko pokojnino. Petek za petkom prihaja na pošto, slovesno v svoji najboljši obleki ter pod krinko brezbrižnosti vpraša, ali ga čaka kaka pošiljka. Vaščani ga vidijo in vedo, da pisma nikoli ne bo. To ve tudi polkovnikova žena, od revščine izstradana astmatična človeška lupina, ki pa z vsakim vlaknom svojega presihajočega življenja ostaja priklenjena na resničnost.

V njunem malem matriarhatu je ženska pragmatična, razumna in prilagojena svetu, moški pa je svojeglavo in sanjavo bitje, ki se trmasto zapira v svoj slonokoščeni stolp praznega upanja. Ker če ne čaka, kaj mu preostane? Upanje, da bo pismo nekoč vendarle prispelo, mu omogoča prenašati revščino, lakoto in samoto, ki jo naseljuje spomin na mrtvega sina. Pismo, ki ne more priti, ker ne bo nikoli napisano, polkovniku vseeno dopušča možnost, da se s klavrno situacijo spopada s togim dostojanstvom in tako kroti prezir do samega sebe, ki diha iz vsake reže njegovega življenja.

Protagonistovo životarjenje se odvija v brezimni tropski vasici, ki bi bila lahko Macondo iz omenjene Marquezove epopeje ali pa katero koli drugo malo naselje, ujeto v mrežo tihe apatije in institucionaliziranega nasilja. Dušeče vročine ne odplavijo niti dolga monsunska neurja, ki prinesejo le valove komarjev in mrzlico. Ljudje so otopeli; otrpnili so nekje med napol mitološko preteklostjo predkolonialnega raja in med prihodnostjo, nad katero nimajo nobenega vpliva. Njihova osamitev ni le dobesedna – tehnološki napredki velikih mest jih dosežejo kvečemu naključno – ampak predvsem eksistencialna.

Eno najkrajših del, ki jih lahko štejemo v kanon “booma” južnoameriške literature, se iz oči v oči sooči z vprašanjem samote, ki je, z Márquezovimi besedami, nekakšna podedovana narodova bolezen in se skriva v srčiki vsakega njegovega romana. Vse, česar avtor ne izreče – politična in družbena situacija, ki je neskončno oddaljena od klišeja prvinskega paradiža – diha iz vsakega stavka. Policijska ura, filmska cenzura in stalna napetost spričo podtalnega uporništva so nekaj tako samoumevnega kot popoldanske nevihte. Avtorjeva brezkompromisna kritika družbe je ves čas prisotna, a nikoli toliko oprijemljiva, da bi se delo prevesilo v tendencioznost. Sam pisatelj je nekoč izjavil, da je vsak dober roman nekonformističen in ima že nehote nekakšno subverzivno funkcijo.

Je v bedi, ki ga obkroža, polkovnikov trmasti ponos absurden? In če je, je to nujno nekaj slabega? Že Camus je v Sizifovem mitu ugotovil, da je proti absurdu edini možni upor pasivna nepopustljivost v brezizhodnem položaju: “Ta upor daje življenju vrednost. Če zaobseže celotno trajanje človekove eksistence, ji da veličino.“

Čeprav je na lastni koži preizkusil kruto nehvaležnost pozabljive oblasti, se starec oklepa svojega edinega premoženja – oskubljenega bojnega petelina – in pa svojega grenkega smisla za humor. Zgodba se, vsej mizeriji navkljub, konča grenkosladko. Soproga polkovnika skuša vrniti na trdna tla: „Povej mi, kaj bova jedla.“ Polkovnik je potreboval petinsedemdeset let - petinsedemdeset let življenja, minuto za minuto – da je prispel do tega trenutka. Zdel se je sam sebi čist, dosleden in nepremagljiv, ko je odgovoril: “Drek.“