Če bralec pričakuje, da mu bo Kluunov roman Pride ženska k zdravniku …, tako kot obljubljajo izjave 'znanih' bralcev, spremenil življenje, ali pa da gre v njem resnično za trk oziroma že kar vojno med ženskim in moškim svetom, potem je recept za izpolnitev tovrstnih pričakovanj kakšno drugo knjižno delo. In prav tako knjige ni mogoče priporočiti v prijetno poletno branje – ne glede na to, da je poletje že za nami.

Pride ženska k zdravniku nikakor ni prijetno lahkotno branje, je pa zato najodmevnejši nizozemski roman zadnjih let in dobitnik nagrade publik prize. Celotna zgodba gre nekako takole: mlada Stjin in Carmen imata vse, ljubezen, srečo, denar in hčerkico Luno. To pa se nenadoma začne razblinjati v nič, ko Carmen izzve, da ima raka na dojki in da so ji meseci življenja šteti. Zgodba je življenjska zgodba Raymonda van der Klunderta, ki je bil nekdaj zaposlen v oglaševalski agenciji in je svoje življenje rad zajemal s polno žlico. Kar pravzaprav pomeni, da trpi za t. i. 'monofobijo' oziroma paničnim strahom pred monogamijo, ki ga tako rekoč sili v skoke čez plot. A nič hudega, vsaj dokler žena ne zboli za rakom.

To tudi mirno priznava v pričujočem romanu. In tudi zato, ali pa prav zato, se ni mogoče znebiti občutka, da je Kluunovo pisanje zgolj velikansko opravičevanje in pranje slabe vesti, potem ko se z ženino boleznijo ni znal najbolje spopasti in je v tem času napravil marsikakšno napako. Sicer mu mnogi to iskrenost v izpovedi, kjer bralcu res ni prihranjenih veliko junakovih zdrsov ali trpljenje Carmen, prištevajo kot odliko, a je treba poudariti, da Pride ženska k zdravniku … v končni fazi ne izriše prave problematike raka, temveč zgolj Njegovo trpljenje ob Njeni bolezni. In prav tu se ponovno pokaže pravi pisateljev obraz; za t. i. šovinista se je izkazal že s svojimi neštetimi skoki čez plot in za šovinista se ponovno izkaže, ko svojo na smrt bolno ženo v romanu postavi v odmaknjen in seveda trpeč položaj.

Kluunovo pisanje, ki mimogrede nikakor ni stilističen presežek, glavnega junaka namreč, ne glede na njegove prostodušno priznane negativne predznake in lastnosti, postavlja v precej herojsko vlogo, njegovo (nekdaj) oboževano ženo pa z razvojem bolezni vedno bolj in bolj ropa njene ženskosti. Prav ta pa je za Stjina izredno pomembna. In zato Kluunov roman vsekakor ni trk med ženskim in moškim svetom, temveč je poosebljen moški svet z vsemi svojimi atributi; ženskimi oblinami, pivom in nogometom. Ali 'pravi' moški potrebuje še kaj več?

Toda da ne bo pomote; Kluunov roman na vsak način ponudi srce parajočo izpoved nekega moškega, ki se mu svet, kot ga je poznal in v katerem je izredno uspešno bival, sesuje in ga – vsaj tako je pričakovati – spremeni v novo osebnost. Iz amsterdamskega 'frajerja' v usnjenih hlačah, krokodiljih škornjih in roza srajci, v čutnega očeta male Lune. Vprašanje je le, ali si resnično želimo zgodbe o vase zagledanem gospodu, ki se nenadoma sooči s kruto realnostjo tega sveta in nam potem to še predstavi v svetovni uspešnici. In ženina bolezen tako postane možev uspeh. No ja, morda pa je v pisatelju vseeno ostalo še nekaj tiste oglaševalske žilice.

In če se za konec povrnemo še k samemu slogu pisanja. Kluun s svojim jezikom ne preseneča niti ne presega, njemu lasten izmislek naj bi bili t. i. wrampli, fragmenti iz glasbe ali nekega besedila, vneseni v neko drugo besedilo. A tudi tu je treba priznati, da takšni literarni postopki niso nikakršna novost v svetovni literaturi, le da jih pričujoči roman izkazuje tudi na grafično jasen način. Wrampli tako uvajajo v vsako novo poglavje, ki pa je pogosto dopolnjeno z besedilom zapisanim v stranskem okvirčku, to je bodisi še en wrampel ali pa dodatna razlaga kakšnega v besedilu pojavljajočega se izraza, mesta, opisa. Vendar so prav ti okvirčki – vsaj v slovenskem prevodu – vstavljeni precej nekoherentno, in namesto da bi širili bralčevo obzorje, tok branja le motijo, saj se bralec nenadoma znajde pred odločitvijo, kaj prebrati. Ob tem so tu tudi še opombe pod črto, ki imajo pravzaprav enako nalogo kot okvirčki; kar besedilo še dodatno razdrobi.

Pride ženska k zdravniku je vsekakor dober izkupiček nekega terapevtskega pisanja, ki ga priznava tudi pisatelj. Ostaja le vprašanje, zakaj je delo doživelo tolikšen uspeh; prevod v več kot 20 jezikov, govori pa se tudi o snemanju filma.

Odlomek iz romana:
Zdaj pa jaz. Kje naj začnem. Najprej bivše punce, s katerimi sem skočil v posteljo, odkar sem s Carmen. Nekajkrat z Merel. Pol leta skoraj vsak petek z Emmo, zmeraj kadar sem jo srečal v kakšni gostilni na Leidsepleinu. In tu in tam z Maud, po zabavah, kjer ni bilo zraven Carmen. Eh … to je … eh … Jezus, tega sploh ne morem več prešteti … veš, kaj, ponovitve ne štejejo se odločim. To stvar poenostavi. Tri torej.
Tistikrat s prostitutko tudi ne štejem. To je bila višja sila. Ampak tisti dve punci, ki sva ju z Ramonom srečala v savni, nista bili poklicni vlačugi, zato ju moram prišteti. Pet.
In potem v službi. Lies in Cindy pri BBDvW&R/Bernilvyju in nekajkrat s Sharon. O ja, in Dianne. Naj preštejem … Pet in štiri je devet. Pri Merk in Uitvoering do zdaj samo Maud po božični zabavi. Ampak Maud sem štel že pri bivših puncah. In z Natašo še nisem kavsal. Še zmeraj devet. Shit, tista tajnica, ki je bila pri nas, preden je prišla Maud, s tetoviranim znakom na dimljah; že po treh mesecih smo jo odpustili. Sem že pozabil, kako ji je ime. Deset.
Počitnice. Tisti neumni otrok iz Haaga, ko sva bila z Ramonom pred nekaj leti za vikend na otoku Gran Canaria. Enajst. In potem Tajska. Uh. Naj razmislim. Naj jih preštejem po otokih. Ko Samui. Irka z mozolji na riti in tista grda stara Nemka. O, kako se mi je Frenk smejal. Še zmeraj me je sram. Eh … trinajst. Ko Samet. Švedinja. Ah ne, tista ga je dala samo v usta. Potem Ko Phangan. Tista Finka. Je štirinajst. Mmmm, je bila res dobra p …
„Kolikokrat, Stijn?“
„Saj štejem.“
Štirinajst torej. Miami, Linda. Je petnajst. Sem kaj pozabil? Ko sem šel smučat z Ramonom, ni bilo nič. S Frenkom v New Yorku? Ne, tudi takrat ne. Aj, v Turčiji s Hakanom. Natakarica. Šestnajst. Hm. So far, kar se tič počitnic in potovanj.