Beremo
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.8 od 5 glasov Ocenite to novico!
Ali je kaj pošte zame?
Sabine Buchwald v svojem delu raziskuje ohranjanje stikov mobiliziranih mož in fantov z bojišč druge svetovne vojne po vsej Evropi z domačimi. Foto: Mohorjeva
       Tako so v 'zgodovini od spodaj' za ustvarjanje in preučevanje podobe o nekem času in dogajanju v njem tudi pisma vojakov lahko enako pomembna in reprezentativna kot še pred nekaj desetletji izrazito prevladujoča 'zgodovina od zgoraj' v spominih in drugih spisih vojskovodij, državnikov in njihovih biografov ter v strokovni literaturi.       

Dodaj v

Sabine Buchwald: Ali je kaj pošte zame?

Mohorjeva družba, Celovec, 2017
24. december 2017 ob 16:02
Ljubljana - MMC RTV SLO

Slovenci v svetovni vojni niso bili dejavno udeleženi le kot partizani in domobranci - kot bi bilo mogoče zelo površno sklepati po sto in sto naslovih strokovne, spominske in druge literature o tem za vse strani tragičnem obdobju. K takemu napačnemu vtisu največ prispeva dejstvo, da je bilo spominjanje na več desettisoče vpoklicanih v italijansko, madžarsko in predvsem nemško vojsko na Slovenskem še dolgo po vojni malone tabu.

Enako je bila v prvi Jugoslaviji dolgo odrinjena ali zamolčana usoda slovenskih vojakov v avstro-ogrskih uniformah v Srbiji in na soški fronti ter nato prispevek Maistrovih borcev na Koroškem, po drugi vojni pa pisanje o tigrovcih in drugih oblikah upora proti fašizmu, ki so se izmikale nadzoru OF-a oziroma njene samozvane avantgarde.

Sabine Buchwald to občutljivo temo pušča ob robu. Uporabila jo je pravzaprav le za okvir svojega raziskovanja ohranjanja stikov mobiliziranih mož in fantov z bojišč po vsej Evropi z domačimi. Edina - in predvsem kar zadeva Nemce - do zadnjega dokaj zanesljiva možnost je bila dopisovanje oziroma pošta. Avtorica se te prakse loteva strokovno natančno in obenem zelo osebno. Iz dopisovanja med Francem Buchwaldom, topničarjem na različnih frontah, in njegovo ženo Alojzijo ter sestro, bratom in drugimi svojci pred bralci razgrinja povsem konkretno zgodbo slovenske družine iz Nonče vasi na avstrijskem Koroškem. Kot vnukinja osrednjih dopisovalcev se je lotila analize in razlage v družinski zapuščini ohranjenih pisem in dopisnic, ki jih dopolnjujejo in v marsičem pojasnjujejo dedov dnevnik in osnutki spominov. Raziskovanje je oprla na načela novega historizma, ki predmetno področje enakopravneje širi z literarnih del na vse vrste besedil. Tako so v "zgodovini od spodaj" za ustvarjanje in preučevanje podobe o nekem času in dogajanju v njem tudi pisma vojakov lahko enako pomembna in reprezentativna kot še pred nekaj desetletji izrazito prevladujoča "zgodovina od zgoraj" v spominih in drugih spisih vojskovodij, državnikov in njihovih biografov ter v strokovni literaturi.

Po avtoričini razlagi uporabljenih teoretičnih in metodoloških izhodišč so v nadaljevanju v knjigo vključeni faksimili in prepisi pisem Buchwaldovih iz let od 1938 do 1945. Spremljajo jih dokumentarne fotografije iz družinskega albuma in drugih virov, ki še prispevajo k živosti predstavljenega gradiva. Pri tem je zelo pomembno, da je dopisovanje ves čas potekalo v slovenščini. To je bil zelo tvegan in hkrati tudi svojevrsten izraz kljubovanja, saj je bila slovenščina v Nemškem rajhu prepovedana, državne in vojaške cenzurne in obveščevalne službe pa so nadzorovale vse komunikacije ter kaznovale sleherni poskus nasprotovanja.

Vojne razmere so tej korespondenci dale večjo izpovedno moč, Sabine Buchwald pa jo je še aktualizirala in premostila časovno razliko, tako da je pokojnega deda nagovorila, kot da ga ima pred seboj:

"Dragi dedej! Tvoja pisma so dospela. Ne vem, ali so prišla v prave roke, vsekakor pa hvala za 83 izmed približno 50 milijard razposlanih vojnih pisem, ki ste si jih izmenjavali vojaki in domači […]. Prebrala sem jih, in to ne le enkrat. […] bilo mi je jasno, da so pisma edina možnost, da se seznanim s teboj, s tvojim ravnanjem in mišljenjem, in tako razkrijem sledi, ki so se ohranile v tvoji pisni zapuščini …"

V tem pismu in razpravljanju s starim očetom, ki obsega večji del knjige, je avtorica videla primeren temelj za preučevanje vojnih pisem, ker se, kot pravi, po eni strani ukvarja s pojmovanjem besedila v novejših teoretskih razpravah in po drugi strani posveča pozornost bogati kulturni preteklosti, polni skritih resnic in raznovrstnih sprememb.

Peter Svetina v prvem od štirih predgovorov - preostale so prispevali Danijel Grafenauer, Saška Štumberger in Marjan Dolgan - še opozarja, da Buchwaldova s tem, ko odpira pogovor s svojim starim očetom, dialogizira njegovo nepreseženo travmo. In odpira tudi pogovor "z zdajšnjim koroškim in slovenskim kulturnim prostorom in z ljudmi, ki ta čas živijo v teh prostorih".

Iztok Ilich, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Beremo
link
Miklavž Komelj: 11
25. september 2018 ob 17:35 Miklavž Komelj, eden najbolj plodovitih piscev na slovenskem literarnem zemljevidu, v svoji poetiki razgrajuje obstoječo realnost in med raznolikimi ustvarjalnimi izhodišči pred bralca prinaša nove ...
Več novic ...
Kazalo