Roman Sredi pajkove mreže je napisan v realističnem slogu, v opsredju pa je zgodba posameznika, so ob izidu zapisali založniki. Foto: Založba Litera
Roman Sredi pajkove mreže je napisan v realističnem slogu, v opsredju pa je zgodba posameznika, so ob izidu zapisali založniki. Foto: Založba Litera

Na začetku realističnega psihološkega romana Toma Podstenška Sredi pajkove mreže se po štirih letih vrne v domače mesto, kjer ga ne čaka nihče. Brez kakršne koli oprijemljive predstave o prihodnosti, razpet med izgubljenost in tisto, kar ga je privedlo v mrežo, ki jo v kotu sobe, ki jo najame, začne plesti pajek v sedmem poglavju.

Malomarnost, spozaba, morda res utrujenost ali zgolj naključje povzročijo prometno nesrečo. To je preteklost protagonistovega življenja. Preteklost je sojenica sedanjosti (prostorska in časovna metafora smrti, ki pa nikoli ni dokončna, saj živi s sedanjostjo naprej) in v njenem imenu zdaj gloda krivda. Kot motiv je smrt zelo zanimivo postavljena v zgradbo romana. Neimenovani se vrne v mesto, kjer ga ne čaka nihče. V mestu najde vse in ga znova zapusti, ko sreča tiste, ki so ga čakali, ne da bi on vedel zanje. Smrt je mogoče razumeti kot preobleko nujnosti in soočanja z odgovornostjo in s strahovi.

Kot po božjem dotiku se odrinjeni posameznik, še pred meseci brez priložnosti za skromno dostojno življenje, zdaj postavlja na noge, dobi službo, se zaljubi v Saro in ona vanj, najde prijatelja. V resnici pa se vse bolj zapleta v pajkovo mrežo. Naslov ima več izhodov: sistemsko mreženje je prisotno v še tako neopaznem okolju in življenju prav takšnega moškega, ki doživi nepredstavljivo inkarnacijo svojih strahov. Dobrotnik postane rabelj in končno se uresniči še bralčeva slutnja: nič ni, kot se zdi.

Zanimivo je, da ob ritmu, ki vodi prestopanje med spomini in resničnostjo, roman deluje tesnobno – ljudje so pač sprevrženi, in če ne poznamo ozadij njihovih dejanj, smo le slepi sodniki. Zgodba bi bila lahko popolnoma relevanten zapis nekogaršnje izkušnje; in ta nekdo bi bil lahko kdor koli izmed nas.

Prepričljiva je notranja napetost, izpisana s skoraj voajersko zasledovanostjo pripovedovalca, ki ne skopari ne s kritičnostjo ne s sočutjem, obenem pa redko zdrsne čez meje obojega, ne da bi eno prežalo na drugo. Omenjeni voajerizem pripovedovalca se pokaže še v nasprotnem: v slutnji, ki je močan duh vzdušja tudi v delih, ki so popolnoma linearni. Med obojim se prepletejo zelo verjetna intuitivna literarna naključja, ki poudarjajo dejstvo, da kolikor bolj je lik izdelan, verjetnejša je presenetljivost zgodbe, pa tudi preslikava oziroma projekcija družbene ureditve. Ureditve, ki ločuje strogo in površno: nagrajuje in kaznuje. Višji, morda bolje reči univerzalni, življenjski zakoni medtem prinašajo popolnoma drugačne preizkušnje in nepredvidljivosti. Posledice stotič ponovljene napake, ki naposled nauči za vse pred njo.

Šele proti koncu romana protagonist spregovori in v njegovi pripravljenosti na soočenje z zavrnitvijo zaradi dogodka iz preteklosti se zgodi tragikomičen obrat sicer popolnoma klišejskega ozadja. Iz tega ozadja niti pajkove mreže zapleta Franc Medved, v ovco preoblečen volk, ki je v resnici zelo organiziran maščevalec, pripravljen in namenjen uničiti življenje osrednjemu protagonistu, tako da mu najprej da, kar potrebuje, in še več: varnost in ljubezen. Ko pa se ta obdarjen od dobre roke usode začenja sproščati in sprejemati, mu Franc Medved pretkano odvzame vse, tudi identiteto. Motiv njegove namere – uničiti življenje povprečneža, ki se po štirih letih v zaporu vrne v domače mesto, je izguba najbližjega.

Tako se pred koncem zgodbe začne resnični boj za življenje osrednjega lika, in ta ve, da gre tokrat zares. V nepredvidljivem nadaljevanju romana je ujet sredi pajkove mreže tudi edini, ki se lahko odloči: živeti ali umreti. Nihče in nič več ne more biti izgovor za upiranje gibu, s katerim se je treba obrniti čez svoja ramena.

In če je še vedno neimenovani lik z molčanjem o svoji preteklosti pred njo bežal, zdaj pobeg iz kraja nesrečne mladosti pomeni preživeti. Domače mesto ni le mesto grenkih spominov na umrlo mater in nikoli znanega očeta, ampak tudi mesto lažne sreče novega začetka in na koncu morda mesto odrešitve. Rešitve kot odločitve, da se bo boril in po potrebi vedno nekje drugje, kdo ve kje, začenjal znova.

V pomoč pri odločitvah mu je spomin na sojetnika Boruta, ki je ubil ženo in njenega ljubimca in mu je nekoč govoril o maščevanju:

»Počutil sem se kot drek, štekaš? In če ne bi nekaj naredil, če se ne bi maščeval, bi se najbrž še vedno počutil kot drek, a razumeš? Eh, kaj boš razumel, saj še sam ne razumem ... nekako je vseeno lažje biti zločinec kot pa žrtev. Ne, ne lažje, lažje ni prava beseda. Drugače je. Bolje. Sicer trpiš zaradi krivde in posledic, ampak vsaj veš, da si sam kriv in to nekako sprejmeš. Če pa si nemočen in osramočen ... ne vem ... čudno je vse to ...«

Podstenšek nadaljuje:

»Popolnoma izgubljeno, kakor bi bilo pričakovati, je brezciljno zataval po cestah, krevsal po asfaltu v razparanih črnih nogavicah, goltal presenečene poglede ljudi, se komajda izmikal avtomobilom in drogovom uličnih svetilk. Šele ko se je prepričal, da mu zagotovo nihče ne sledi, je s še vedno istim zlomljenim korakom zavil proti železniški postaji. Pri stari železniški lokomotivi pred vhodom se je ustavil in se naslonil na betonski podstavek, na katerem je čemela. Z eno roko se je podrgnil po ranjenem podplatu, z drugo neopazno segel za sprednje desno kolo lokomotive in na desnem mestu našel majhen kovinski ključek. Stisnil ga je v dlan, se še enkrat ozrl na vse strani in šele, ko je presodil, da je resnično vse čisto, odšepal v poslopje kolodvora.«

In ko je roman prebran in odložen, v mislih odzvanja vprašanje:

»Kdo ve, morda pa o vseh rečeh na koncu res še najbolj odloča sreča, kombinacija bolj ali manj naklonjenih naključij?«

Simona Kopinšek, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).