Tudi korpusu slovenskega prevodnega pisanja se je pridružilo nekaj takšnih del. Tudi če čutite prezir do vdajanja kakršnim koli modnim smernicam, pa vas pozivamo, da v roke vzamete eno izmed teh del. Čeprav z naslovnice seva ime Leonardo da Vinci, ni delo Traktat o slikarstvu prav nič povezano z odkrivanjem povezav med renesančno umetnostjo in skrivnostmi krščanstva. Traktat o slikarstvu je namreč napisal kar Leonardo da Vinci sam.

Pod naslovom Traktat o slikarstvu najdemo 935 da Vincijevih navodil za slikanje in risanje. Knjiga je absoluten dokaz zanikanja domneve, da umetniška duša ter analitična in sistematična narava posameznika ne moreta najti bivanja v enem telesu. Leonardo je bil oboje. Bil je velik umetnik ter neverjeten opazovalec narave in njen preučevalec. Spoznanja, do katerih se je dokopal pri svojih raziskovalnih ekspedicijah, je Leonardo s pridom uporabljal pri snovanju svojih umetnin. Kako narisati človeka, ki teče proti vetru, kako narisati gube, ki jih obsije sonce, kako naslikati posameznika, ki z zahoda opazuje sonce na vzhodu, in pokrajino okoli njega. To so le tri 'zagate' slikarjev, ki jih je skušal razvozlati (in jih tudi je) Leonardo da Vinci. Svoja navodila je Leonardo da Vinci dopolnil s skicami, ki spominjajo na skice fizikov. Nič presenetljivega, saj je mojster pri iskanju načina za slikanje naravnih pojavov uporabljal spoznanja iz fizikalnih dognanj s področja optike in gibanja teles.

Seveda je treba opozoriti, da Leonardo nikoli ni zares napisal slikarskega in risarskega priročnika Traktat o slikarstvu. Delo je 'skupaj spravila' skupina ljudi, ki se je odločila prebiti se skozi več tisoč strani Leonardovih rokopisov. Danes poznamo prek 7.000 strani, ki jih je popisala in porisala Leonardova roka. Leonardo je imel beležnico vedno pri sebi, da je lahko v vsakem trenutku zapisal misel, ki se mu je porodila, ali pa novo spoznanje o zakonih narave. Ravno ta Leonardova raziskovalna vnema pa je obenem bogatila in hromila njegovo umetnost. Izjemna plastična realističnost Leonardovih slikarij in risb je zmogla nastati le zaradi študioznega pristopa k delu. Druga posledica slednjega pa je količinsko precej skromna Leonardova umetniška produkcija.

Ker je Leonarda zanimalo preprosto vse in je ves čas begal med različnimi deli, mu marsikaterega dela nikoli ni uspelo dokončati. Če pomislimo samo na dve izmed megalomanskih naročil njegovih mecenov – čeprav ga je načrtoval več let in je celo izdelal glinasti model, ni Leonardo nikoli odlil v bronu veličastnega spomenika milanskega vojvode Ludvika Sforze na konju. Prav tako tudi ni nikoli dokončal slike bitke pri Anghiariju, od katere se ni do danes ohranil niti kvadratni centimeter.

Tako kot lahko danes tožimo nad Leonardovo 'nesposobnostjo' popolnoma se predati slikarstvu, zaradi katere lahko uživamo ob tako pičlem številu njegovih del, je celo Leonarda samega nekoliko motila ta razdrobljenost njegovega dela. Celo njegovega znanstvenega študija narave namreč ni vodila raziskovalna sistematičnost. Leonardovi zapiski so tako popolnoma neurejeni. "Stran, denimo, začne z astronomskimi opažanji, ki jim sledijo zakonitosti zvoka, in jo konča z barvno teorijo," je v spremnem besedilu k slovenski izdaji Traktata o slikarstvu zapisal Jure Mikuž. Mikuž, ki nam ob koncu Leonardovih zapiskov predstavi umetnikovo življenje in način dela, nam razkrije še eno težavo, s katero so se morali spopasti vsi preučevalci Leonardovega dela. To je Leonardova čudaška pisava.

Vsak, ki se vsaj malo zanima za Leonarda da Vincija, ve, da je renesančni mojster pisal od desne proti levi. A to še ni bilo najhujše. Leonardo je namreč več krajših besed povezoval v daljše, daljše pa je sekal po samo njemu znanih zakonitostih. Pisanju naglasov in ločil pa se je preprosto odpovedal. Ta nenavaden način pisnega izražanja je le še ena potrditev izjemnosti Leonardove osebe, ki je verjetno nikoli ne bomo popolnoma razumeli. Nikoli predvsem zato, ker Leonardo da Vinci ni bil pred svojim časom. Leonardo da Vinci je preprosto živel 'zunaj časa'.

P. B.