Nulta številka je prvič izšla lani, malo pred smrtjo svetovno znanega erudita. Foto: EPA
Nulta številka je prvič izšla lani, malo pred smrtjo svetovno znanega erudita. Foto: EPA
Umberto Eco: Nulta številka
Umberto Eco postavi dogajanje v svet medijev, in sicer v leto 1992, ko je Italijo poleg odmevnih političnih pretresov zaznamovalo rano obdobje interneta. Foto: Mladinska knjiga

Kot namiguje že naslov, je dogajanje postavljeno v časopisni svet oziroma svet medijev. To seveda pomeni, da ne gre za srednjeveško pripoved, kamor je postavljena večina Ecovih del, temveč čas polpretekle zgodovine, konkretno leto 1992, ko je Italijo poleg odmevnih političnih pretresov (afera "čiste roke", ki je med drugim omogočila dvig Berlusconija, mafijski umor sodnika Falconeja itd.) zaznamovalo rano obdobje interneta. In ker smo v Italiji, je povezanost politike in medijev še posebej vznemirljiva, pa tudi zapeljiva, tako za ljubitelje teorij zarot, ki trdijo, da Mussolini ni umrl leta 1945, saj naj bi ga zaščitil Vatikan, kot za osrednjega junaka Colonno, napol propadlega pisca, ki ga skrivnostni Simei najame, da bi sodeloval pri nastajanju novega časnika z naslovom Jutri.

Colonna, klasična zguba, s katero je mogoče manipulirati, je eden redkih, ki ga seznanijo z ozadjem novega medija; lastnika, medijskega mogotca in poslovneža, še en medij sploh ne zanima, dvanajst "nultih številk," ki naj bi v bombastičnem slogu razkrivale nečednosti v visokih političnih krogih, v resnici predstavlja perverzno medijsko verzijo Potemkinovih vasi, ki bi lastniku odprle vrata v taiste visoke kroge, vse po načelu "ti ukineš časopis, mi te sprejmemo v elito".

Ta preprosta domislica je Ecova vstopnica v svet politične satire, ki je krasila tudi njegova prejšnja dela. Eco je bil strasten požiralec in poznavalec medijev, kot kolumnist je sodeloval s številnimi časopisi, zato je brez dvoma poznal notranji ustroj (političnih) redakcij. Nulta številka je predvsem krasna in duhovita dekonstrukcija novinarske etike in pripadajoče medijske prtljage ("ustvarjanje novic je lep izraz"). Eco se je moral noro zabavati ob razkrinkavanju (rumenih) medijev, njihove amoralnosti, senzacionalizma in hipokrizije. V tem smislu je Nulta številka svojevrstno "navodilo za uporabo" manipulativnega časnika, kjer vladajo sprenevedanje (tri temeljne sestavine 'demantija demantija'), novinarske floskule (veter se obrača; na muhi preiskovalcev; politične karte se bodo premešale), polresnice (kako z zvito kompilacijo resnic diskreditirati človeka), recikliranje starih novic ("novic si ni treba izmišljati, treba jih je le reciklirati") ter prilagajanje standardom najbolj nerazgledanega odjemalca ("križanke naj imajo preprosta gesla")!

Da bo mera polna, se Eco ponorčuje še iz sodobne imunosti za ekstremno nasilne medijske zgodbe, ki so še vedno (in vedno bolj) aktualne. Nisem prepričan, ali je hotel parafrazirati sloviti monolog iz Tretjega človeka (1949), v katerem Orson Welles več sto let nasilja in divjanja Borgijcev, a tudi dosežke renesanse in znanosti v Italiji primerja s petstotimi leti demokracije in dosežke Švicarjev ("kukavica!"), toda njegovo razmišljanje, s katerim razsežnosti političnega nasilja in vojn postavi v zgodovinski kontekst ("tajne službe, ki v 20. stoletju morijo po svetu, so v primerjavi z Borgijci amaterske"), je več kot pomenljiva.

Eco roman sklene v dokaj nihilističnih in defetističnih tonih; Colonnova ljubimka med drugim trdi, da je "za dobrega državljana edina resna težava v tem, kako se izogniti plačevanju davkov," ampak to je po njegovem mnenju prevladujoča doktrina malega človeka, če hoče živeti lagodno, nekonfliktno življenje ("zunaj te igre") – in preživeti.

Simon Popek