Foto: Lud Literatura
Foto: Lud Literatura

Kot bi v gospodarstvu rekli takšnemu prilagajanju razmeram na trgu in lastnim pogledom na literarno življenje oziroma stvari literature. S to zbirko zapisov je namreč Vovk končal, vsaj začasno, svojo kritiško in mentorsko kariero in v istem času izgubil, kot pravi, "vero v moč žive literarne besede". S poudarkom na živi besedi. K sreči ne gre za izgubo vere v literaturo, te je v zbirki precej, gre bolj za premislek o branju v živo in v obliki javnih branj, kar je avtor pospremil z obvezno skepso in premislekom, ki sta položena v žanr kritike.

Zbirka zapisov Kdo drug in kje drugje je tridelna, pojasnjevalnemu uvodu o namenu sledijo trije sklopi. Najprej se ukvarja z domačimi avtorji. To so večinoma daljši zapisi, ki so izšli kot spremni besedi k izboroma poezije in esejev Aleša Debeljaka in Marjana Rožanca v reprezentativni zbirki Kondor, premislek o romanu Gorana Vojnovića Čefurji raus! in rabi specifičnih sociolektov ter spremne besede k prozi Irene Svetek, Ferija Lainščka, tekaških zapisov Sama Ruglja in romana Emila Filipčiča. Predvsem slednjega se Vovk loteva oblikovno inovativno, saj gre, kot sam pravi, za "eko-obravnavo" dela, kar pomeni, da je v spremni besedi uporabljeno in reciklirano samo tisto, kar je o svojem delu in odnosu do pisanja napisal avtor sam. Filipčič, mojster menjavanja mask in razgaljanja lastnega ustvarjalnega početja, se zdi za tak pristop še posebej primeren.

Sledita poglobljeni študiji o romanu Hanifa Kureishija in pozno odkritem romanu Johna Williamsa Stoner, torej prikaza literarne kondicije dveh izrazitih in uspešnih svetovnih klasikov in njunih del. Nabor končuje pet besedil o teoriji in praksi literarne kritike. Raznorodna besedila zgoščajo in utemeljujejo Vovkovo kritiško početje, kar vse uvede premislek o ležečem tisku, kurzivu, v katerem se pisec sprašuje o rabi mešanic racionalnega in distanciranega ter kar najbolj neposrednega pisanja o knjigah, vse ponazorjeno s primeri iz svoje lastne kritiške in uredniške prakse. Podobno ravna pri spominih na metodologijo in način delovanja kritiških delavnic, ki jih je vodil, in to zelo uspešno, saj so se tam pogosto kalili Stritarjevi nagrajenci, dobitniki najvišje nagrade za kritika.

Nekaj je tudi pogledov v prakso in zakulisje urednikovanja, premislekov o skepsi do javnih branj in poskusih, da bi takšne dogodke razgibali in jih naredili bolj zanimive, vse pa se konča z zagovorom, zakaj se je dezaktiviral z družabnih medijev. Očitno je zaključni esej tudi svojevrstna odpoved hitrim, včasih prehitrim in poplitvenim komunikacijskim kanalom, ki imajo vse večji vpliv na bralno kulturo, tudi na odločanje o branosti in popularnosti posameznega literarnega dela ali avtorja. Ta popularnost pa, če lahko dodamo, vse pogosteje zamegli tudi presojo žirij, ki so nekdaj veljale za ugledne.

Zbirka Kdo drug in kje drugje je vsota dosedanjega Vovkovega dela v času, ko avtor opušča nekatere segmente svojega početja na polju literature, kar je vsekakor škoda, saj je piramida domače literarne kritike in refleksije medijske obravnave literature v vrhu prisekana.

.

Vovkovo pisanje gladko prehaja od popolnoma osebnega, ki se včasih nasloni na intuitivne vzgibe ob branju in v ta namen poda tudi kakšno anekdoto iz lastnega spopadanja z literarnostjo besedila, do bolj racionalne in strokovno utemeljene analize tematskih in pomenskih sklopov besedila. To kritiško pisavo zaznamuje predvsem poglobljenost, pri čemer se pri Vovku pojavlja neka stilska, morda tudi značajska zadržanost in preudarnost, ki se izogiba bližnjicam in udarnim parolam. Pri kritiških zapisih ne uporablja trde teorije in njenih občih mest; če že, potem je njeno povzemanje v službi esejistične sugestivnosti. Pisanje o stanju na literarnem prizorišču, o načinu sprejemanja avtorjev in del, tudi o smotrnosti poučevanja kritike na delavnicah ponuja razmišljanje izkušenega in skeptičnega, tudi izmodrenega praktika, ki ima dober pogled v stanje na terenu in ki poskuša najtežje – z lastnimi primeri pokazati, kako se je mogoče približati literaturi in svoje izkušnje prenašati drugim.

Zbirka Kdo drug in kje drugje je vsota dosedanjega Vovkovega dela v času, ko avtor opušča nekatere segmente svojega početja na polju literature, kar je vsekakor škoda, saj je piramida domače literarne kritike in refleksije medijske obravnave literature v vrhu prisekana. Mlajših, tudi prodornih, tehtnih in odločnih kritikov ne manjka, žal pa starejši in izkušeni kritiki opuščajo svoje početje. Upamo, da se bo Urban Vovk h kritiki, čeprav v drugih žanrih, bližjih urednikovanju, na primer v spremnih besedah in v esejih o stanju na literarnem področju, še vračal.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Krajnc, Saramago, Vovk