Brskanja so tematska zbirka, nabrana okoli naslova; res vsi brskajo, če ne po spominu, pa kopljejo po času, iščejo vozle in križišča, kjer so se stvari zataknile in šle narazen. Foto: Goga
Brskanja so tematska zbirka, nabrana okoli naslova; res vsi brskajo, če ne po spominu, pa kopljejo po času, iščejo vozle in križišča, kjer so se stvari zataknile in šle narazen. Foto: Goga
Vinko Möderndorfer
Vinko Möderndorfer zgodbe iz Brskanj bolj kot v prejšnjih zbirkah posveča staranju in smrti, demenci in izgubi. Nekaj motivov in obratov poznamo, na primer iz enega najuspešnejših Möderndorferjevih romanov Nespečnost. Foto: BoBo

Erotike je v tej zbirki malo manj, pa še ta je pretežno v retrospektivi, kot spomin, manj je živahnega prepletanja teles in izmenjave telesnih sokov. Pravzaprav je samo ena zgodba poudarjeno erotična - o fantu, ki gre na razstavo, ker ima doma premrzlo in ga zmamita brezplačna prigrizek in vino, na odprtju sreča dekle in zatečeta se v njeno ogrevano sobico. Druge so bolj na strani smrti, staranja in umiranja, zato še toliko bolj otožne, čeprav sta melanholija in občutek izgube prepoznavna iz prejšnjih proz in prevevata avtorjev celotni prozni opus.
Brskanja so tematska zbirka, nabrana okoli naslova; res vsi brskajo, če ne po spominu, pa kopljejo po času, iščejo vozle in križišča, kjer so se stvari zataknile in šle narazen, čeprav se zavedajo nepopravljivosti dejanj in odgovornosti zanje. Hkrati njihovo stališče ni poveličevanje preteklega, resentiment je tej prozi tuj, izogiba se mu predvsem s hladnostjo pripovedi, ki pa deluje na neki drugi, zamolčani ravni.
Zbirko zaokrožata naslovna in končna zgodba; prva o božiču, kjer najšibkejšega od vseh, najbolj izločenega in osamljenega, malo pa tudi že zdelanega možaka, ki božični večer praznuje ob hrenovki in z veliko pijače pred televizorjem, tem kaminom ubogih na duhu, obišče sam Jezus. Sicer napol v blodnjah, vendar kot vsako leto, in tam vidimo, da je Odrešenik nosilec socialne občutljivosti, da mu za tiste, ki so jih vsi pozabili, ni vseeno. Konča se z velikonočno zgodbo, ko med gledanjem televizije predstavnik tistega sloja, ki mu ne manjka nič in je temu primerno neobčutljiv, premišljuje o podobah, do katerih je že popolnoma ravnodušen, so bolj stimulator apetita, vsa ta trupla. Predvsem eno, ki pripada reševalcu svetih spisov iz od daleč požgane knjižnice. Namesto obrata v nebo obraz proti zemlji, namesto vstajenja po trpljenju popisi vsakdana, izpraznjenega smisla, zasičenega v potrošniškem hlastanju. Namesto v zadeve duha se Möderndorferjeva zbirka izteče v napol erotiko s spečo ženo, razpoložljivo kot vse drugo v tem ljubem, vendar smisla in sočutja oropanem svetu.
Sicer pa so zgodbe iz Brskanj bolj kot v prejšnjih zbirkah posvečene staranju in smrti, demenci ter izgubi. Nekaj motivov in obratov poznamo recimo iz enega najuspešnejših Möderndorferjevih romanov Nespečnost. Gre za raziskovanje travmatične družinske preteklosti, odnosi med družinskimi člani so polni negotovosti. Enako kot v romanu je tudi v dveh zgodbah pripovedovalec blizu avtobiografskemu, kar najbolj neprizanesljivo govori o podobah iz otroštva, ki ga obsedajo, o čustveni nepotešenosti in celo hladu, ki ga čuti do nefunkcionalne družine, pa o nenavadnem molku in strahu pred politiko ter njenimi represivnimi posegi, ki so spravili deda na Goli otok, o strahu, ki se je zaradi tega zažrl v vse pore delovanja družinskih članov. Zgodbe o umiranju najbližjih so zdaj povedane znova, pri dedovem nadzoru po zaporu nastopi zgodbarski obrat, saj je za njim vohunil njegov najtesnejši prijatelj, pesnik, ki je postal popolnoma nepomemben, ko ni več nudil svojih uslug tajni službi. Presenetljivo, saj so pesniki in pišoči sploh veljali za moralne stebre in pogumno opozicijo, zdaj pa nastopajo z vsemi človeškimi lastnostmi, kar je brez dvoma posledica izmodrenosti. Po njihovem politikantskem delovanju v strankah so nekateri vidni posamezniki iz sveta literature pač izgubili svojo kredibilnost, pa tudi razlogov za premočno poveličevanje njihovega pisateljskega dela ni več.
Najdaljša zgodba, ki je zbirki priskrbela naslov, je dvojčica Möderndorferjeve drame Mali nočni kvartet, s katero je bil nominiran za Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo v letu nastanka. Gre za srečanje dveh parov, ki pripadata različnim socialnim slojem, eni so izrazito revni, njun skrivnostni obisk pa sodi med najbogatejše, med tiste, ki si včasih domišljajo, da lahko kupijo vse. V tem bahaškem početju so zoprni in odvratni in tudi v tem primeru je tako; starši hočejo nič manj kot srce sina motorista, ki se je ponesrečil in leži na intenzivni med življenjem in smrtjo. Obiskovalca želita srce, na katero že dalj časa čaka njuna hči. V tej zgodbi je nekaj prav dramskih dialogov, zgodba o tem, kako iz dveh umirajočih otrok sestaviti enega, je seveda polna preobratov, hkrati pa včasih izbruhne Möderndorferjev smisel za pretiravanje, za drastiko. Pri argumentaciji za in proti vidimo vse antagonizme med socialnimi sloji, med prišleki in begunci z vojnih območij nekdanje države ter tajkunskimi finančnimi manipulanti; ne ustavijo se pred zadevami srca, poskušajo jih pretopiti v denar in se z njimi okoristiti. Brskanja so zbirka, ki nosi vse znake Möderndorferjeve zrele proze; erotiko počasi nadomešča zavest o osamljenosti in smrtnosti, vidimo demenco in postopno odmiranje telesa od znotraj.
Kolikor je živahne in sočne erotike, je pogosto postavljena nasproti usodnim in neveselim dogodkom, pogosto je erotika bolj spomin in objekt nostalgije kot gibalo literarnih oseb. Zgodbe so pogosteje prelite s sentimentom, z zavestjo o nepovratnosti, hkrati pa polne neizgovorjenega, stvari, ki bi jih osebe rade popravile, vendar to ni več mogoče; zadeve so nepovratno krenile po svoji poti in od vseh obetov sta ostala le obet smrti in občutek, da so bile priložnosti zapravljene. Če odmislimo nekaj pretiravanj, ki delujejo nekoliko manihejsko, črno-belo, se zbirki Brskanja poznata avtorjeva prozna kilometrina in veščina, predvsem pri izpisanosti tega sveta: to je proza, ki stavi na premolke, ki stopnjuje občutje, pač v skladu z dramatičnimi pravili, in resnico o svetu postavlja pred bralca počasi in premišljeno. Predvsem pa je v Möderndorferjevem opusu opazen posluh za ostarele in osamljene, za tiste, ki delajo rekapitulacijo svojega življenja, in to je brez dvoma ključen premik od mladostnikov, ki se strastno in povsod stikajo. Ta proza je zato naredila korak od tihega obupa proti še za odtenek mračnejši melanholiji in je prežeta z zavestjo o neponovljivosti in odtekanju.
Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).