Vinko Möderndorfer je v marsičem zavezan Ivanu Cankarju in tudi sam kaže noč zato, da bi oko zakoprnelo po čisti luči. Foto: Mladinska knjiga

Prevladujeta pesimistično občutje in avtorjevo osebno prizadeto odzivanje na dogajanje v družbi.

Möderndorfer kritizira, obsoja in napada predvsem slovensko oblast in ji očita neustrezen odnos do kulture in umetnosti ter pozabljanje, da sta prav ti privedli do samostojne države. Kritičen je tudi do današnjega stanja duha in lastnosti slovenskega naroda. Zgraža se nad izgubo etičnih vrednot in odnosom do maternega jezika in poveličevanjem angleščine. Naravnost dvomi, ali ima ta mali narod, ki se je zgodovinsko ohranil prav s kulturo in umetnostjo, sploh še kako prihodnost. Njegovo videnje in predvidevanje sta črni in brezperspektivni. Globalni kapitalistični svet povzroča duhovno izpraznjenost, slovenska uresničitev tega sistema je brutalna. Slovence avtor povezuje z besedami: nehvaležnost, izdajstvo, sovraštvo, maščevalnost, nestrpnost in razdeljenost. Ni mu vseeno, če bo naš narod v prihodnosti – tako domneva in napoveduje – izbrisan z zemljevida sveta, kot v pesmi, ki jo je pisec postavil na konec knjige, prerokuje slovenski pesnik Ervin Fritz. Edino upanje, da se to ne bo zgodilo, bi bila lahko umetnost.

"Umetnost je pravzaprav edina prava, neideološka opozicija vladnim in parlamentarnim neumnostim. Zato oblastnike neprestano moti pri vladanju." In še: "Največji sovražniki Slovencev smo Slovenci sami." Namesto o narodu govori slabšalno o plemenu, krdelu in veliki vasi.

Vinko Möderndorfer je v marsičem zavezan Ivanu Cankarju in tudi sam kaže noč zato, da bi oko zakoprnelo po čisti luči. Ozira se v preteklost in jo primerja s sedanjostjo, spoštuje partizanski boj, razgalja skrajnosti in nesmiselnosti sedanjega časa ter vse bolj izgublja upanje, da ne bomo za vedno izginili. Opozarja na nezavidljiv gmotni, socialni in življenjski položaj prekarnih delavk in delavcev. Bojuje se za druge in v njihovem imenu, saj je bilo njegovo štiridesetletno lastno prekarstvo, kot priznava, uspešno in ustrezno vrednoteno. Zaradi dobro opravljenega dela je stari in okoreli svobodnjak, za takega se ima sam, dobival vedno nova naročila.

Poleg ostrega ocenjevanja slovenske oblasti in družbe je pomembna tudi njegova osebna zgodba. Vzgajale so ga same ženske, zato ta spol nadvse spoštuje. Ženske, tako meni, ne držijo pokonci samo treh vogalov hiše, temveč celotno vesolje. Znajo se boriti, rojevajo otroke in vedo, kakšno ceno ima življenje. Svet pa je narejen po moški meri in še zdaleč ni harmonična celota. Tudi avtor se pogosto znajde v stiski: zlo tega sveta tako močno pritiska nanj, da se kot občutljiv človek v njem počuti slabo in odtujeno. Muči ga nespečnost. Če ga ne bi reševala poezija, bi bilo še veliko slabše. V njegovih pesmih se prepletata eros in tanatos.

Vinko Möderndorfer je humanist, kritik in spreminjevalec sveta, zagovornik etičnih vrednot ter nasprotnik nasilja in izkoriščanja v preteklosti in sedanjosti. Do izgnanih, izbrisanih in ponižanih izraža sočutje in povzdiguje svoj glas. Möderndorferjeva angažiranost pomeni, da je njegovo delo produkt osebne ogorčenosti nad neresnicami, krivicami in anomalijami, ki se pojavljajo v svetu in med ljudmi. Brezup ga ni preplavil, saj je našel svoj smisel – ustvarjanje.

Marija Švajncer

Avtorjeva ljudomrznost ne pomeni, da sovraži in prezira ljudi, temveč jo je mogoče razumeti kot zatekanje v samoto. Veliki umetniki za ustvarjanje potrebujejo odmik od drugih. Vinko Möderndorfer je velik, pomemben, izjemno plodovit, mednarodno uveljavljen in v marsičem genialen ustvarjalec. Njegova dela – od mladinske literature do dram – so bila velikokrat nagrajena, uprizoritve odmevne in sprejete z naklonjenostjo kritikov in občinstva. Avtor nam omogoča tudi pogled v svojo umetniško delavnico in snovanje poezije, romanov, dram, komedij, radijskih iger in filmskih scenarijev ter opisuje gledališko in filmsko režiranje. "V gledališču vidim azil svetlobe, upanja." Biti umetnik mu pomeni vest družbe in duhovno refleksijo. "Človek je bitje, ki si želi s svojim delom zagotoviti nekakšno večnost. S svojim življenjem, s svojo ustvarjalnostjo hoče premagati biološko končnost."

Umetnost je orodje resnice in je vizionarska, saj lahko napoveduje prihodnost. Gonilna sila umetnosti je po Möderndorferjevem mnenju intuicija, toda ne gre samo za to. "Umetnost je nevaren eksploziv, še posebej, kadar je nabita s kritično mislijo." Ni pa samo resna umetnost kakovostna, ampak tudi tista, ki omogoča smeh, saj se skoznjo lahko vidi svet v pravi luči.

Vinko Möderndorfer je humanist, kritik in spreminjevalec sveta, zagovornik etičnih vrednot ter nasprotnik nasilja in izkoriščanja v preteklosti in sedanjosti. Do izgnanih, izbrisanih in ponižanih izraža sočutje in povzdiguje svoj glas. Möderndorferjeva angažiranost pomeni, da je njegovo delo produkt osebne ogorčenosti nad neresnicami, krivicami in anomalijami, ki se pojavljajo v svetu in med ljudmi. Brezup ga ni preplavil, saj je našel svoj smisel – ustvarjanje.

Iz oddaje S knjižnega trga

Möderndorfer, Brecelj, Mda, Mahkovic