Pod stopnicami in za robniki so ležali ostanki zbitega in umazanega snega, ki se ne bodo odtajali vse do marca (čeprav, kdo ve, živimo v časih meteorološkega suspenza in mogoče bodo vmes nastopile nenadne otoplitve in potem spet zmrzal brez precedensa).

Center je bil, kot sem videl že prejšnji večer, ves okrašen in razsvetljen, do zadnjega grma ovit v kable z lučkami. Sredi trga se je dvigala povečana verzija jelk, žrtvovanih na oltarju katoliških praznikov, velika ožarjena smreka. Pod njo so bile v stilizirano nametan kup naložene tri zlate darilne škatle in več srebrnih. Hlepeče otroške oči in prstki v rokavicah so bili usmerjeni tja. December je mala šola porabništva. Če v tem času ne trošiš, te ni, ne obstajaš. Ne le da so bile osvetljene fasade, krošnje, drogovi, mestni dramaturg se je odločil napeljati tudi žičnate vrvi in nanje navesiti repliko vesolja ali nebesnih teles. Paradoksalno, sem pomislil, prav tistih, ki jih zaradi svetlobne onesnaženosti na nočnem nebu ne vidiš več. In pomislil sem še, nekje so pobezljali števci za elektriko.

Odlomek je iz romana Škrbine Gašperja Kralja, ki je izšel letos pri Založbi /*cf.