Ena izmed v Sakari odkritih posod, ki so jih raziskovalci našli na dnu vodnjaka, ki je pripadal delavnici za mumificiranje. Foto: EPA
Ena izmed v Sakari odkritih posod, ki so jih raziskovalci našli na dnu vodnjaka, ki je pripadal delavnici za mumificiranje. Foto: EPA

4. novembra 2022 je minilo natanko 100 let od odkritja grobnice faraona Tutankamona, za kar je zaslužen arheolog in egiptolog Howard Carter. Hkrati je lani minilo 200 let od razvozlanja hieroglifov, kar pa je uspelo jezikoslovcu in egiptologu Jean-Francoisu Champollionu.

Ob tej priložnosti smo v izdaji MMCpodrobno: Odkritje Tutankamonove grobnice in kako so stari Egipt spoznavali na Slovenskem spomnili tudi na vlogo, ki ga je imel pri raziskovanju teh civilizacij slovenski prostor.

31 keramičnih posod in čaš so odkrili leta 2016 iz delavnice za mumificiranje. To izjemno zbirko lončenine iz obdobja okoli 664–525 pr. n. št. so našli pravzaprav na dnu 13-metrskega vodnjaka v nekropoli Sakara južno od Kaira. Izkopavanja je vodil arheolog z univerze v Tübingenu Ramadan Hussein, ki je umrl lani, še pred objavo izsledkov raziskave.

Cedrovo olje iz Libanona in bitumen iz Mrtvega morja
Najdene posode in čaše je analizirala skupina raziskovalcev z nemških univerz v Tübingenu in Münchnu v sodelovanju z nacionalnim raziskovalnim centrom v Kairu. Izsledki raziskave so bili v sredo objavljeni v reviji Nature, piše francoska tiskovna agencija AFP.

Raziskovalci so s primerjavo ostankov z vsebniki (veliki zaboji za prevažanje blaga na velike razdalje), ki so bili najdeni v sosednjih grobnicah, lahko ugotovili, katere kemikalije so bile uporabljene. Analiza je razkrila, da so stari Egipčani pri balzamiranju med drugim uporabljali drevesno smolo iz Azije, cedrovo olje iz Libanona in bitumen iz Mrtvega morja. Ta odkritja kažejo, da so balzamerji z vsega sveta pridobivali najboljše možne sestavine.

Balzamerji so uporabljali stvari, ki so imele protiglivične in protibakterijske lastnosti. Te so pomagale ohraniti človeška tkiva in zmanjšati neprijeten vonj, je na predstavitvi študije povedal njen glavni avtor Maxime Rageot.

Foto: EPA
Foto: EPA

Do zdaj le ugibali, katere snovi so za vsakim imenom
Raziskovalci so identificirali specifične mešanice dišečih ali antiseptičnih olj, katranov in smol, uporabljenih za balzamiranje glave in obdelavo ovojev. Glava je bila deležna največ nege s tremi različnimi zvarki. "Imena mnogih sestavin za balzamiranje poznamo že od dešifriranja staroegipčanskih zapisov," je dejala egiptologinja Susanne Beck z univerze v Tübingenu. A so do zdaj le ugibali, katere snovi so bile za vsakim imenom, je še dodala.

Z identifikacijo ostankov v posodah so raziskovalci ugotovili, da je lahko beseda antiu, ki so jo prevajali kot mira ali kadilo, dejansko mešanica številnih različnih sestavin. V posodi s takšno oznako, ki so jo našli v omenjeni delavnici za mumificiranje v Sakari, je bila mešanica olja cedre, brina ali ciprese in živalskih maščob.

Stari Egipčani so razvili izjemno napreden postopek za balzamiranje pokojnikov, saj so verjeli, da bodo telesa, če ostanejo nedotaknjena, dosegla posmrtno življenje. Trajal je do 70 dni. Vključeval je sušenje telesa z natronsko soljo in evisceracijo - odstranitev pljuč, želodca, črevesja in jeter. Odstranili so tudi možgane. Nato so balzamerji v spremstvu svečenikov telo umili in uporabili različne snovi, da bi preprečili njegovo razpadanje. Kako natančno so to storili, je v veliki meri ostala neznanka.

Nekatere smole verjetno prišle tudi iz jugovzhodne Azije
Po besedah Philippa Stockhammerja z münchenskega Geoantropološkega inštituta Max Planck je odkritje pokazalo, da so si stari Egipčani skozi stoletja balzamiranja nabrali ogromno znanja. Vedeli so na primer, da če telo vzamejo iz natronske soli, ga lahko takoj "kolonizirajo mikrobi, ki bi pojedli kožo". Kot eno najpresenetljivejših ugotovitev je navedel sledove smol, kot sta damar in elemi, ki sta verjetno prišli iz tropskih gozdov v jugovzhodni Aziji, pa tudi sledi pistacije, brina, cipres in oljk iz Sredozemlja.

Po Stockhammerjevem mnenju ta raznolikost snovi kaže, da je industrija balzamiranja spodbudila globalizacijo. To pa po njegovih besedah kaže tudi, da so se egipčanski balzamerji zelo zanimali za eksperimentiranje ter za dostop do drugih smol in katranov z zanimivimi lastnostmi. Balzamerji naj bi izkoristili trgovsko pot, ki je od približno leta 2000 pr. n. št. vodila v Egipt skozi današnjo Indonezijo, Indijo, Perzijski zaliv in Rdeče morje.