Mumijo duhovnika Franza Xaverja Sidlerja von Rosenegga, ki je umrl leta 1746 v starosti 37 let, hranijo v grobnici v cerkvi v gornjeavstrijskem kraju Sankt Thomas am Blasenstein. Po najnovejših ugotovitvah strokovnjakov je bilo telo balzamirano, trebušna in medenična votlina pa sta bili napolnjeni z lesnimi sekanci, razdrobljenimi vejicami, tkaninami iz konoplje in svile, ter cinkovim kloridom. Te snovi so namreč absorbirale tekočine v telesu.

Stena telesa neodprta – rektum edini možen vhod vanj
Po besedah prvega avtorja študije, patologa z Univerze Ludwiga Maximiliana v Münchnu Andreasa Nerlicha, jih je odkritje presenetilo, saj ni bilo zunanjih dokazov za tak postopek. "Stena telesa ni bila odprta – zato je bil edini možen vhod rektum," je dejal za The Guardian in poudaril, da se to zelo razlikuje od prej znanih metod balzamiranja, vključno s tistimi iz starega Egipta.

V reviji Frontiers in Medicine objavljen članek navaja, da so strokovnjaki že v preteklosti pregledali mumijo, pri čemer so jo med drugim proučili z rentgenskimi žarki. Čeprav z rentgenskim pregledom niso zaznali notranjega polnila, je ta razkril okrogli predmet v levem spodnjem delu črevesa – kar je nato vodilo do govoric, da je duhovnik umrl po zaužitju strupene kapsule. Mumija ima sicer dobro ohranjen zgornji del telesa, a razpadajoč obraz, spodnji del nog in stopala.

Nerlich in njegovi sodelavci so ob nedavni prenovi grobnice dobili dovoljenje za delno obdukcijo, CT-preiskave in druge analize mumije. Potrdili so, da gre za truplo moškega, najverjetneje starega od 35 do 45 let, radiokarbonsko datiranje vzorca kože pa je pokazalo, da je umrl med letoma 1734 in 1780.

Lagodno življenje ob kajenju pipe in nošenju špičakov
Ta spoznanja se torej ujemajo s tem, kar je bilo doslej znanega o duhovniku Sidlerju, sicer pripadniku aristokracije. Analiza vzorcev kosti, zob in kože je pokazala, da je bila njegova prehrana skladna z njegovim družbenim položajem lokalnega župnijskega vikarja na tem območju, saj je bila bogata z živalskimi proizvodi in srednjeevropskimi sortami žit.

Prav tako kot pripadnik visokega stanu ni imel prav težkega življenja in tako tudi na njegovem okostju ni videti znakov kakšnih obremenitev. So pa na truplu zaznali posledice dolgotrajnega kajenja pipe in deformacijo sklepa na dnu nožnih palcev (hallux valgus). "Nošenje koničastih čevljev in kajenje pipe sta bila v tistem času zelo značilna za duhovnike," je dejal Nerlich.

Glede predmeta, za katerega se je menilo, da je ostanek "strupene kapsule", so odkrili, da gre za stekleno kroglico, podobno tistim v rožnem vencu, ki bi po njihovem mnenju lahko prišla v telo kot okras s tkanine, s katero so napolnili trebušno in medenično votlino trupla.

Raziskovalci so dodali še, da je Sidler najverjetneje umrl zaradi hude krvavitve v pljučih zaradi tuberkuloze, saj je telo tudi sicer kazalo znake te bolezni.

Še zmeraj ni povsem jasno, zakaj so duhovnika balzamirali
Kljub tem ugotovitvam pa raziskovalci še zmeraj ne znajo odgovoriti na vprašanje, zakaj je bil duhovnik sploh balzamiran. Pravijo sicer, da dokazi kažejo, da je bil ta postopek izveden, da bi tako preprečili širjenj okužbe z miazmo, ki je po nekaterih starejših teorijah izparina gnilih organskih snovi povzročitelj nalezljivih bolezni. Po Nerlichovih besedah je druga možna razlaga, da je bil Sidler balzamiran za prevoz v domači samostan Waldhausen, prav tako na severu Avstrije.

Kot še dodaja vodja raziskav, morda Sidler tudi ni bil edini, ki je bil deležen tovrstne obravnave. "To je prvi primer te vrste dokumentiranega balzamiranja. (...) Zato nimamo pojma, kako pogosto ali kje je bilo to izvedeno, čeprav domnevamo, da se je ta vrsta 'kratkotrajnega shranjevanja' uporabljala veliko pogosteje, kot bi pričakovali iz tega posameznega primera," je še Nerlich dejal za The Guardian.