Dvorana s koliščarskimi najdbami in prevrnjen kip kustosa Dragotina Dežmana. Foto: Hrani Narodni muzej Slovenije
Dvorana s koliščarskimi najdbami in prevrnjen kip kustosa Dragotina Dežmana. Foto: Hrani Narodni muzej Slovenije

"Deževalo je tudi ves večer, čez noč pa je lahak vetrec razgnal črne oblake in ko je prišla velika nedelja, ta prelepi praznik, sijalo je ljubo solnce v vsi svoji krasoti na naše mesto. Ko se je zmračilo, zasvetile so zvezde. Bila je mila, sanjava pomladanska noč. Vse je bilo tiho in mirno. V javnih lokalih skoro ni bilo človeka. Vsak je ostal doma, da se v krogu svoje rodovine ali znancev in prijateljev veseli lepega praznika. Bližala se je polnoč. Velika večina ljubljanskega prebivalstva je že spala; le tu in tam je bilo še videti luč," je trenutke tik pred potresom v knjižici Velikonedeljski potres v Ljubljani 14. 4. 1895 in cesarjev obisk opisal Josip Paulin.

Žarišče potresa na veliko nedeljo je bilo kakšnih 16 km pod površjem, največjo rušilno moč med 8. in 9. stopnjo po evropski potresni lestvici pa je dosegel ravno v Ljubljani. Potres so čutili vse do Dunaja. "Zemlja se je zazibala, najprej rahlo, potem pa na jedenkrat s tako strahovito silo, da je človeku zastala kri. Vse je pokalo in se razdiralo. Bilo je, kakor da se je odprlo brezdno in da propada vanje celo mesto. Začulo se je iz tisoč in tisoč grl prihajajoče bolestno kričanje, obupen jok. Zidovje je pokalo in se rušilo, strehe so se lomile in udirale, dimniki so se podirali in z vseh strani se je opeka usipala na ulice. Obupen strah je prešinil vse prebivalstvo. Ljudje so vsi zbegani bežali iz svojih bivališč. Kakor blazni so hiteli na ulice, ne meneč se za svojo obleko, za svoje imetje. Mislili so le na rešitev življenja. Trumoma so se zbirali na prostornejših krajih. Bilo je med njimi mnogo takih, ki so bili na pol goli in se niso upali nazaj v svoja stanovanja po obleko," je potres opisal Paulin.

"Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev"

Prve fotografije so popotresne

Stavbo Deželnega muzeja za Kranjsko – Rudolfinuma, kot se je takrat imenoval, so za obiskovalce odprli decembra leta 1888, zgolj slabih sedem let pred uničujočim ljubljanskim potresom. V tej isti stavbi domuje Narodni muzej Slovenije, ki bo letos praznoval okroglo 200-letnico, še danes. Kranjski deželni zbor je Deželni muzej za Kranjsko namreč ustanovil 15. oktobra 1821. Najstarejše do danes ohranjene fotografije iz kranjskega muzeja pa so prav popotresne fotografije.

Kustosinja z arheološkega oddelka Barbara Jerin. Foto: Osebni arhiv Barbare Jerin
Kustosinja z arheološkega oddelka Barbara Jerin. Foto: Osebni arhiv Barbare Jerin

"Velikokrat se zgodi, da imamo pred sabo zanimivo staro fotografijo, pa ne vemo, kaj prikazuje ali kakšno je ozadje njenega nastanka. Takrat je treba pobrskati po arhivu in poiskati podatke. Na primer, na fotografiji je del neke razstave, in zanima nas, kdaj je nastala fotografija, kdo je postavil to razstavo, katere predmete lahko vidimo itd. Podatki se sestavljajo in nastaja zanimiva slika. Zdaj, ko praznujemo 200-letnico muzeja, nam ti podatki pridejo zelo prav," je za MMC pojasnila kustosinja Barbara Jerin, dokumentalistka z Arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije. Okrogla obletnica je po njenih besedah tako odličen trenutek za prikaz bogate zgodovine muzeja javnosti.

Kaj vse je bilo na ogled v muzeju, ko ga je streslo?

"Na ogled so bile bogate prirodoslovne zbirke, obrtno-umetniški izdelki, arhivski dokumenti, numizmatika, slike, grafike, zgodovina, arheologija. Fotografskih posnetkov, ki bi prikazovali takratno razstavo, nimamo, si pa lahko zelo dobro predstavljamo, kako je bilo videti vse skupaj, saj je takratni kustos Dragotin Dežman (1821 - 1889) ob postavljanju prve razstave napisal tudi vodnik po zbirkah (Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach / Vodnik po Kranjskem deželnem muzeju – 1888). Opisal je posamezne dvorane, kaj je v njih razstavljeno, popisal je predmete v vitrinah in omarah, še najbolj natančno pa je popisal arheološki del razstave," je odvrnila sogovornica.

Deželni muzej po ljubljanskem potresu leta 1895: poškodbe stropa na hodniku v prvem nadstropju. Foto: Hrani Narodni muzej Slovenije
Deželni muzej po ljubljanskem potresu leta 1895: poškodbe stropa na hodniku v prvem nadstropju. Foto: Hrani Narodni muzej Slovenije

Takratno arheološko zbirko si tako lahko zelo dobro predstavljamo. Postavljena je bila v treh dvoranah v 1. nadstropju, in sicer v prvi so bile koliščarske najdbe z Ljubljanskega barja, v drugem prostoru so sledile prazgodovinske najdbe, predvsem železnodobne z različnih najdišč na Kranjskem, v tretji sobani pa so bile postavljene rimske izkopanine. "V šestih, sedmih letih do potresa se je razstava nekoliko spreminjala, a ne zelo. Prve fotografije razstave v Rudolfinumu so nastale šele takoj po potresu in prikazujejo zelo žalostno podobo muzeja," je nadaljevala. Tako so najstarejše ohranjene fotografije muzejskih interjerjev prav fotografije, nastale takoj po uničujočem potresu.

Emonec v zbirki od samega začetka

Eden zaščitnih znakov arheološke zbirke Narodnega muzeja, pozlačeni bronasti rimski kip emonskega meščana, je bil del muzeja od čisto samega začetka. Kip je impozantno stal na začetku četrte dvorane 1. nadstropja kot zadnji eksponat rimske zbirke. "Gre za zelo staro najdbo, najden je bil leta 1836 med gradnjo Kazine pri Kongresnem trgu, še preden je bila zgrajena muzejska stavba Rudolfinuma. Tako imenovani "Emonec" je bil torej del zbirke že v času, ko je muzej razstavljal svoje gradivo v stavbi liceja, na mestu, kjer je danes mestna tržnica," je pojasnila. Stavbo ljubljanskega liceja na mestu današnje tržnice, v kateri je muzej domoval do leta 1888, so zaradi poškodb podrli nekaj let po uničujočem potresu leta 1895.

Pozlačen bronast kip emonskega meščana, izkopan na območju Kazine v Ljubljani leta 1836 (začetek 2. stoletja n. št.). Foto: Narodni muzej Slovenije/Tomaž Lauko
Pozlačen bronast kip emonskega meščana, izkopan na območju Kazine v Ljubljani leta 1836 (začetek 2. stoletja n. št.). Foto: Narodni muzej Slovenije/Tomaž Lauko

Kako draga je bila vstopnina?

V potresnem letu 1895 in naslednje leto, ko so muzej popravljali in urejali, je bilo obiskovalcev zelo malo. V poročilu o delovanju kranjskega deželnega odbora v letu 1896 so namreč zapisali: "Za splošen obisk otvoril se je muzej zopet dné 20. septembra, ko so se dovršile poprave in se zbirke zopet razpostavile in uredile. Leta 1896. obiskalo je muzej 312 plačujočih oseb, za kar je znašala vstopnina 93 goldinarjev in 60 krajcarjev." Iz tega podatka je mogoče na hitro izračunati, da je vstopnina znašala 30 krajcarjev, je navedla.

Prazgodovinska posoda, poškodovana v potresu leta 1895. Na robu posode je vidna nalepka z napisom
Prazgodovinska posoda, poškodovana v potresu leta 1895. Na robu posode je vidna nalepka z napisom "Beschädigt beim Erdbeben 14. April 1895" (Poškodovano ob potresu 14. aprila 1895). Foto: Narodni muzej Slovenije/Tomaž Lauko

Kdo je prihajal v Deželni muzej?

"O obiskovalcih muzeja v tem času imamo zelo malo podatkov. Verjetno so bili to večinoma ljubljanski meščani in ljudje iz okoliških krajev, ki so iz različnih razlogov obiskali Ljubljano, pa tudi učenke in učenci različnih šol. V muzej so prihajali tudi ugledni strokovnjaki iz tujine – kustosi drugih muzejev, preučevalci različnih zgodovinskih obdobij in arhivarji. V muzeju so potekala tudi predavanja, predvsem Dragotin Dežman jih je velikokrat pripravil, še posebej, ko se je intenzivno ukvarjal z Ljubljanskim barjem," je odgovorila kustosinja. Omenjena predavanja so bila dobro obiskana.

Kako močno je bila poškodovana stavba muzeja?

Do danes se je ohranilo šest fotografij, posnetih v muzeju takoj po potresu. "Prikazujejo žalostno podobo poškodovanega muzeja. Fotografiranje škode je naročil tedanji kustos Alfonz Müllner (1840 - 1918), ko si je takoj po potresu prišel ogledat škodo. Fotografije naj bi nastale 38 ur po potresu. Iz fotografij pa tudi Müllnerjevih poročil v reviji Argo lahko razberemo, kakšne poškodbe je dobil muzej," je pojasnila. Po dvoranah in hodnikih je odpadlo precej ometa, v stenah so nastale široke razpoke, med drugim pa je bilo poškodovano tudi stopnišče.

Deželni muzej po ljubljanskem potresu leta 1895: razbite posode in poškodbe na steni v dvorani s prazgodovinskimi najdbami. Foto: Hrani Narodni muzej Slovenije
Deželni muzej po ljubljanskem potresu leta 1895: razbite posode in poškodbe na steni v dvorani s prazgodovinskimi najdbami. Foto: Hrani Narodni muzej Slovenije

Krhki predmeti popadali po tleh

Med samimi razstavljenimi muzealijami so jo najslabše odnesli krhki predmeti. "Keramične posode, ki so stale na omarah in policah, so zaradi potresnega sunka popadale po tleh, nekatere pa je poškodoval tudi odpadajoči omet. Veliko se jih je popolnoma razbilo, da jih ni bilo mogoče več popraviti. Pripetilo se je tudi, da so v vitrinah večji predmeti padli s polic in poškodovali tiste, ki so bili razstavljeni pod njimi. Veliko škode je bilo tudi v prirodoslovni zbirki, saj je bilo uničenih veliko v alkoholu shranjenih primerkov rib in dvoživk," je opisala poškodbe muzejskih predmetov.

Takratno časopisje je naravnost katastrofično poročalo o škodi v muzeju. "Pisali so, da je muzej malodane uničen, da so številni dragoceni predmeti za vedno izgubljeni, a Müllner je takšno poročanje grajal, saj v svojem poročilu ugotavlja, da se bo dalo večino predmetov popraviti oz. nadomestiti. Veliko bolj so ga skrbele poškodbe na sami stavbi," je poudarila rahlo pretirano senzacionalistično poročanje o uničenju muzealij.

"Naš deželni muzej je strahovito poškodovan. Zidovje je povsem razpokano in v stopnišču so se okrušili zlati okviri. Zbirke so deloma uničene. Vse prehistorične stvari, med njimi take, katerim ni na svetu primere, so popadle raz stojal in se zdrobile; stari lonci, sestavljeni s toliko skrbjo in pridobljeni s tolikimi stroški, so se razbili popolnoma, so še samo črepinje brez vrednosti; razbite so tudi vse posode, v katerih so se v špiritu hranile razne živali, živali so poškodovane, in takisto tudi vsi tiči; mineralije so vse razmetane. In prav tragičen vtis pa je naredilo na gledalca, videvšega Dežmanov kip, kateri je potres vrgel na tla. Na srečo ni kip nič poškodovan, škoda se ceni na najmanj 50.000 gld," je dva dni po potresu poročal časopis Slovenski narod.

Naslednjih nekaj mesecev je bil muzej zaprt za obiskovalce, potekala so obsežna gradbena dela, uslužbenci so čistili prostore, pospravljali in urejali gradivo. "Dela je bilo ogromno, skupaj so morali zbrati vse črepinje, jih očistiti, posode ponovno sestaviti in zlepiti, pregledati in nazaj postaviti so morali tudi vse predmete, ki so popadali iz vitrin," je opisala in dodala, da so bila za sanacijo škode dodeljena dodatna finančna sredstva, muzejski uslužbenci pa so pri plači prejeli t. i. potresni dodatek. K sanaciji se je tako pristopilo izjemno hitro, večino denarja pa je zagotovila kranjska dežela.

Izjemno priljubljeni cesar Franc Jožef I. leta 1885. Veljal je za očeta vseh narodov monarhije. Ob 600. obletnici priključitvi Kranjske habsburški monarhiji se je mudil v Ljubljani in leta 1883 položil temeljni kamen za novo stavbo deželnega muzeja, v kateri je Narodni muzej Slovenije še danes. Foto: Wikipedia
Izjemno priljubljeni cesar Franc Jožef I. leta 1885. Veljal je za očeta vseh narodov monarhije. Ob 600. obletnici priključitvi Kranjske habsburški monarhiji se je mudil v Ljubljani in leta 1883 položil temeljni kamen za novo stavbo deželnega muzeja, v kateri je Narodni muzej Slovenije še danes. Foto: Wikipedia

Franc Jožef: Saprabolt, to pa slabo izgleda!

Popotresno Ljubljano si je že 7. maja 1895 prišel ogledat tudi avstro-ogrski cesar Franc Jožef I. "Presvitli cesar je prišel v naše mesto, da se prepriča na svoje oči o posledicah, katere je provzročil potres, prišel je, da nas s svojo navzočnostjo tolaži v bridki žalosti, ki nas je dohitela, da nas vzpodbuja na delo, da budi v nas upanje na lepšo bodočnost. Kakor je s svojo veliko darežljivostjo prvi prihitel ljubljanskemu prebivalstvu na pomoč, tako je s svojim dohodom pokazal, da ga je zelo razžalostila nezgoda, ki je zadela naše mesto. In ta novi dokaz cesarjevega sočutja, cesarske blagonaklonjenosti, je navdal vsa srca z iskreno radostjo," je zapisal Josip Paulin.

"Okoli kolodvora je bilo vse črno ljudi, vsakdo je hotel biti prvi, ki pozdravi dobrega vladarja. Razen domačinov je bilo vse polno tujcev, ki so se bili z vseh strani pripeljali, ne samo iz Kranjske, nego tudi iz drugih dežel. ... Točno ob 3. uri se je pripeljal cesarjev vlak. Godba je zasvirala cesarsko himno, občinstvo zaklicalo "živio", "slava" in "hoch" in njegovo veličanstvo je stopil v maršalski uniformi iz voza na pogrnjena tla. Občinstvo se je vzradostilo v dno duš, zagledavši najvišjega gospoda tako krepkega in zdravega," je Paulin opisal cesarjev prihod v Ljubljano.

Na ogledu škode v Ljubljani se je cesar ustavil tudi pri Rudolfinumu, stavbi kranjskega Deželnega muzeja, za katero je ob 600. obletnici priključitve Kranjske Avstriji leta 1883 ob začetku gradnje lastnoročno položil temeljni kamen. Ob vstopu v muzej je cesarjev pogled zastal na poškodovanem stopnišču in takoj je vzkliknil: "Saprabolt, to pa slabo izgleda!" Deželni odbornik dr. Papež je cesarju pojasnil, da je za 15.000 goldinarjev škode. "Cesar je z glavo zmajal in vpraševal, kako je z zbirkami in če se je kaj rešilo, potem pa se je jako milostno poslovil," je še zapisal Paulin.

Deželni muzej po ljubljanskem potresu leta 1895: razbite in prevrnjene posode v dvorani z rimskimi najdbami. Foto: Hrani Narodni muzej Slovenije
Deželni muzej po ljubljanskem potresu leta 1895: razbite in prevrnjene posode v dvorani z rimskimi najdbami. Foto: Hrani Narodni muzej Slovenije

Leta 1897 udari še en potres

"Manj znano je, da je Ljubljano julija 1897 prizadel še en potres, in tudi takrat je bil muzej precej poškodovan. Spet je bilo poškodovanih nekaj eksponatov, muzejska stavba pa je bila spet precej razpokana, omet je odpadal, ponovno so morali utrjevati zidove in strop, popraviti razpoke, podrli so tudi dve predelni steni med dvoranami, ker so ugotovili, da je bolje, če ju ni. Tako je iz treh manjših nastala velika severna dvorana v prvem nadstropju," je poudarila zanimivost, da se je zgolj dve leti po uničujočem ljubljanskem potresu zgodba v malo manjšem obsegu ponovila.

Kako je ta potres prizadel muzejsko stavbo in zbirke, piše v poročilu o delu kranjskega deželnega odbora za leto 1897. "Močan potresni sunek dné 15. julija t. l. je zopet precejšnjo škodo napravil. V zbirkah so bile konhilije (školjke) zopet do dobrega zmešane ter je bilo v raznih oddelkih razdrobljenih 46 posod. Znatnejši pa je bil učinek na poslopji. V vseh zidovih in stropih, v prvem nadstropji kakor tudi pri tleh, v dvoranah in na hodnikih pokazale so se zopet razpoke, omet je deloma odpadel," so zapisali v poročilu, ki med drugim natančno opisuje potrebna popravila in gradbena dela v stavbi.

Muzej letos praznuje 200 let

"Na ta slovesni trenutek se že nekaj časa pripravljamo. Na svojih spletnih straneh objavljamo muzejske utrinke, tudi iz zgodovine muzeja, predstavljamo najzanimivejše muzejske predmete in njihove zgodbe, pripravljamo jubilejno publikacijo in razstavo. V preteklih letih smo postavili novo stalno arheološko razstavo z naslovom Zgodbe s stičišča svetov, ki jo spremljajo štirje krasni katalogi. Letos smo uredili še hodnik s t. i. časovnim trakom, ki z zanimivimi podatki in ilustracijami obiskovalca popelje na začetek razstave. S tem smo v muzeju končali veliko delo," je povabila k obisku nove arheološke razstave Zgodbe s stičišča svetov.

Stalna arheološka razstava Zgodbe s stičišča svetov – pogled v dvorano z rimskimi gradivom. Foto: Narodni muzej Slovenije/Tomaž Lauko
Stalna arheološka razstava Zgodbe s stičišča svetov – pogled v dvorano z rimskimi gradivom. Foto: Narodni muzej Slovenije/Tomaž Lauko

O čem govorijo Zgodbe s stičišča svetov?

Časovni trak obiskovalca po njenih besedah popelje do najstarejših zgodb, kot je na primer zgodba o najstarejšem glasbilu iz jame Divje Babe, potem pa vodi pot naprej skozi naslednja arheološka obdobja, mimo koliščarskih najdb z Ljubljanskega barja in skozi bogat in pisan čas železne dobe z znamenito situlo z Vač. Rimske zgodbe prikazujejo rekonstrukcijo nagrobnega spomenika emonskega meščana, pa na primer oborožitev rimske vojske in raznolikost posodja iz tega časa. Pot skozi najstarejšo zgodovino zaključujejo Srednjeveške zgodbe z najdbami s številnih slovenskih najdišč, obiskovalci si lahko ogledajo na primer bleščeče najdbe iz Kranja in umetelne izdelke vojaške opreme z najdišča Gradišče nad Bašljem.

"Vse se da pogledati tudi po spletu, muzej veliko vsebin objavlja na družbenih omrežjih, a v živo je le v živo, muzejske razstave so le narejene tako, da mora človek stati fizično v prostoru," je poudarila to, da pogled na zaslon nikoli ne more zares nadomestiti ogleda "v živo".

Narodni muzej Slovenije bo 15. oktobra upihnil 200. svečko. V stavbi na današnji Muzejski ulici 1 ob stavbi državnega zbora je od leta 1888, ko se je tja preselil Deželni muzej za Kranjsko. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Narodni muzej Slovenije bo 15. oktobra upihnil 200. svečko. V stavbi na današnji Muzejski ulici 1 ob stavbi državnega zbora je od leta 1888, ko se je tja preselil Deželni muzej za Kranjsko. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač