Raziskovalci so v Alerii, mestu na vhodu sredozemskega otoka, na ozemlju velike rimske nekropole s tisočimi grobnicami naleteli na eno, ki je bila nekaj posebnega ‒ v kamen vklesana kamra datira v četrto stoletje pr. n. š.

Inovativni graditelji mest, po krivici v senci Rimljanov
Etruščane zgodovina prvič začne spremljati v bronasti dobi, okrog leta 900 pr. n. š.; njihova kultura je z današnje perspektive skrivnostna predvsem zato, ker nam niso zapustili skoraj nobenih pisnih virov. Med drugim Etruščani veljajo za inovativne urbaniste, ki so gradili atrijske hiše, tlakovane ceste, kanalizacijske sisteme in mestna obzidja. Njihova civilizacija je bila na vrhuncu moči v 6. stoletju pred našim štetjem. Rimljanski zgodovinar Tit Livij je o njih zapisal, da so bili tako močni, da svojega slovesa niso upravičili le na kopnem, temveč tudi na morju vzdolž celotne dolžine Italije od Alp do Sicilske ožine.

Zaton etruščanske civilizacije je bil postopen, poslednja etruščanska mesta je Rim v svoj imperij asimiliral okrog leta 100 pr. n. š.

Manjkajoči člen
Odkritje grobnice bi lahko zgodovinarjem povedalo več o morebitnem obstoju večje etruščanske populacije na Korziki ter jim pomagalo razumeti vzroke in stopnje njihovega počasnega propada in izginotja. "To je manjkajoči člen, ki nam bo pomagal razumeti etruščanske pogrebne rituale, obenem pa tudi potrjuje hipotezo, da je bila Aleria pred rimsko osvojitvijo tranzitna točka v Tirenskem morju: tukaj so se srečevali etruščanski, kartažanski in feničanski interesi," je komentiral vodja izkopavanj Franck Leandri.

Grob je najverjetneje pripadal uradniku visokega ranga, saj je v njem "okrog 15 keramičnih vaz, ki so podobne etruščanskim artefaktom, ter ogledalo ali pa morda pokrov nekakšne embalaže," je na samem najdišču razložila arheologinja Catherine Rigeade. "Kar nekaj vemo o etruščanskih objektih ‒ več težav imamo z etruščanskimi subjekti. V tem grobu se srečujejo eni in drugi."

V neposredni bližini grobnice so arheologi naleteli še na zlat pečatni prstan, na katerem ni zob časa pustil skoraj nobenega sledu. Na njem lahko jasno vidimo ženski obraz, morda gre za upodobitev boginje Afrodite.

Naslednji korak bo natančnejša analiza okostja, ki je za zdaj še zasuto s porušenimi tramovi in pohištvom grobnice ‒ nepoškodovana je ostala samo lobanja. Na pomoč bodo priskočili forenzični strokovnjaki, ki bodo morda lahko v laboratoriju izluščili nove podatke o pokojniku.