Spomin na pisatelja Prežihovega Voranca je na Koroškem živ tudi zaradi spominskega muzeja in tradicionalnih dogodkov, kot je srečanje pri Prežihovi bajti v Kotljah. Letos je drevi potekalo že 19. srečanje, ki je bilo v znamenju 60. obletnice Prežihove bralne značke.

Prve Prežihove bralne značke je podelil pisatelj France Bevk 22. maja 1961 na Prevaljah. Prežihovi so sledile druge značke, branje zanje pa se je v 60. in 70. letih preteklega stoletja razširilo na vso Slovenijo.

Kot so zapisali v vabilu na srečanje, je ideja branja za Prežihovo bralno značko vzniknila na začetku 60. let preteklega stoletja kot izraz želje in potrebe po uspešnejšem širjenju in poglabljanju književne literature med mladimi bralci. Bralno značko sta na Osnovni šoli Prevalje osnovala učitelj slovenščine Stanko Kotnik ter takratni ravnatelj šole in pisatelj Leopold Suhodolčan. Od leta 2019 pa je gibanje Bralna značka vpisano v register nesnovne kulturne dediščine.

Program tradicionalnega srečanja pri Prežihovi bajti so po navedbah na spletni strani Koroškega pokrajinskega muzeja sooblikovali predsednik Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS in pisatelj Marko Kravos, kulturna ustvarjalka in dolgoletna mentorica bralne značke Margareta Jukič, pisatelj Primož Suhodolčan, pisatelj in pesnik Feri Lainšček ter Ditka in Gorazd Čepin.

Sorodna novica Življenje Prežihovega Voranca med pisanjem in političnim aktivizmom

Bajto obišče do 4000 obiskovalcev letno

Prežihovo bajto so Kuharjevi kupili leta 1911 in je od leta 1979 urejena kot spominski muzej, letno jo obišče od 3000 do 4000 obiskovalcev, predvsem šolskih skupin. Upravlja jo Koroški pokrajinski muzej, ki ob obletnici Prežihovega rojstva, 10. avgusta, pripravlja tradicionalno srečanje pri Prežihovi bajti.

Prvo črtico objavi leta 1909

Prvo kratko črtico je objavil že leta 1909 v celovškem Miru, istega leta je bila v mesečniku Domači prijatelj objavljena tudi njegova črtica Petkov Cenc. Omenjeni mesečnik je urejala pisateljica Zofka Kvedrova, ki je Lovra Kuharja spodbujala in mu svetovala ter bila njegova prva in edina literarna mentorica.

Slovenska literarna zgodovina Prežihovega Voranca uvršča med predstavnike socialnega realizma. Osrednji pripovednik te smeri je postal z romanom Požganica, v katerem je upodobil boj za svobodo Koroške, vojnim romanom Doberdob in romanom Jamnica, s katerim je prikazal življenje v rodnih Kotljah. Napisal je tudi več novel, potopisov in mladinskih del.

Levstikova in Prešernova nagrada

Za zbirko črtic Solzice je leta 1949 prejel Levstikovo nagrado, ki so jo takrat podelili prvič, leto pozneje pa tudi Prešernovo nagrado.

Dela Prežihovega Voranca so prevedena v več tujih jezikov, številna so doživela ponatise, po njegovih delih so bili posneti filmi. Leta 2016 je Martin Turk režiral in posnel igrano-dokumentarni film o Vorancu z naslovom Doberdob – Roman upornika.

Rojstna Podgora pri Kotljah

Lovro Kuhar se je 10. avgusta 1893 rodil v Podgori pri Kotljah v revni kmečki družini. V Kotljah je obiskoval osnovno šolo, pozneje je obiskoval tudi zadružno šolo v Ljubljani in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil v italijanskem ujetništvu, po vrnitvi domov pa se je zaposlil v tedanji guštanjski jeklarni in se leta 1924 poročil z Marijo Šisernik, s katero je imel dve hčerki. Leta 1925 je izdal prvo knjižno delo Povesti.

Eden prvih komunistov na Slovenskem

Posvečal se je političnemu delu in imel pogosto težave z oblastjo. Ker je bil dejaven član komunistične partije in agent kominterne, je bil v letih 1930–1939 politični izseljenec; selil se je vse od Celovca, Dunaja, Prage, Berlina, Aten pa do Bukarešte. Vmes je bil večkrat zaprt, a je v tem času napisal nekaj svojih najbolj znanih novel: Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Odpustki. V zaporu je začel pisati tudi svoja velika romana: Požganico in Doberdob.

Kot eden izmed vodilnih mož KPJ-ja je bil resen protikandidat Josipu Brozu - Titu, s katerim pa se je leta 1939 sprl in se zato tudi nezakonito vrnil v Slovenijo, kjer se je skrival v Ljubljani. Do začetka druge svetovne vojne se je umaknil iz politike in se posvetil pisanju, a je z ustanovitvijo Osvobodilne fronte znova obudil svojo dejavnost v partijskih organih in komisijah OF-a. Na začetku leta 1943 so ga aretirali pripadniki MVAC-ja in ga predali Italijanom.

Med drugo svetovno vojno je bil tako zaprt v nemških koncentracijskih taboriščih. Po vojni se je leta 1945 vrnil v domači kraj in v letu 1949 še dočakal izid svoje zadnje knjige Solzice, pozneje pa je zaradi izčrpanosti in bolezni umrl v Mariboru. Pokopan je v Kotljah.