Po legendi naj bi dekleta v Poljubinju pisanja na pirhe naučil mojster, ki je poslikal tamkajšnjo cerkev svetega Pavla v 16. stoletju. Tehnike jih je naučil v zahvalo za vodo, ki so mu jo prinašale med slikanjem. Posebnost "šempavskih" pirhov je, da so popisani s šaljivimi in zbadljivimi verzi ter ljubezenskimi pesmicami. Za ohranjanje te tradicije vestno skrbijo vaška dekleta in žene, njihovi šempavski pirhi pa so tudi vpisani v register slovenske žive kulturne dediščine.

Na še zadnjih pripravah na majski praznik šempav poljubinjska dekleta in žene hitijo s pisanjem pesmi. "Teh pesmih je ogromno. Vsaj jaz, kolikor sem jih zbrala, sem jih blizu sto," je za TV Slovenija povedala pisalka pirhov iz Poljubinja Danica Krivec. Pisanje na krhko lupino je prava umetnost. Kot pove Krivec, jih je mojster učil tako, da je na palčko nataknil tulec, v katerega je vlil vosek in ga nato segreval na ognju. "Vosek mora biti pa prav fajn topel, da se kadi, sicer ne pride noter v lupino," o tehniki pove druga pisalka, Flora Leban.

In kakšne pesmi so pisali na pirhe? "Vsaka pesmica nosi neko skrito sporočilo, ker so takrat ženske bolj skrivale svoja čustva," pove Krivec. Kot kažejo primeri še drugih pisalk, so bila sporočila tudi šaljiva in zbadljiva. "Malena kam'rca - na sred je rožanc, noter sta Micka in njen skuštran Ivanc," zapoje Martina Skočir. "En pirhič ti dam, k' te rada imam. Če hočeš srečen bit, morš mene poročit," drugega odrecitira Mojca Leban.

"Moj fantič je lep kot nageljnov cvet. Še lepši bi bil, če bi vinca ne pil," pove Mimica Pirih. "Čez hribček, dolino in ravno polje - pozdrave pošilja ti moje srce," prebere Nina Podobnik. "En pirhič ti dam, če prideš ponj sam. Če prideta dva, naženem oba," pravi Nada Bellomo. In še od Flore Leban: "Bom godca vzela, bom zmeraj vesela. Če kruha ne bo, zagodel mi bo." Na šempav bo zagotovo veselo.