O vpisu na seznam bodo odločali konec novembra, so sporočili s kulturnega ministrstva.

Primarni namen reje konj, ki temelji na skrbno dokumentiranih izkušnjah in znanju o evoluciji pasme, je povezan s klasično dresuro in konjeniškim športom, s katerima se identificirajo vse sodelujoče države. V nekaterih državah je bil razširjen tudi na vsakdanje življenje vaških skupnosti, kjer je bil lipicanec delovni konj. Foto: MMC RTV SLO
Primarni namen reje konj, ki temelji na skrbno dokumentiranih izkušnjah in znanju o evoluciji pasme, je povezan s klasično dresuro in konjeniškim športom, s katerima se identificirajo vse sodelujoče države. V nekaterih državah je bil razširjen tudi na vsakdanje življenje vaških skupnosti, kjer je bil lipicanec delovni konj. Foto: MMC RTV SLO
Sorodna novica Slovenija oddala nominaciji čebelarstva in lipicancev za vpis na Unescov seznam

Ocenjevalno telo je v svojem poročilu, objavljenem 31. oktobra pozno zvečer, označilo obe nominaciji kot dobra primera. Dosje čebelarstva poudarja povezave med nesnovno dediščino in okoljsko trajnostjo, nominacija tradicij reje lipicancev pa tesno sodelovanje osmih držav predlagateljic v duhu medsebojnega razumevanja po konvenciji, je po navedbah ministrstva zapisano v poročilu.

Dokončni odločitvi o vpisu bodo sprejeli na 17. zasedanju Medvladnega odbora za varovanja nesnovne kulturne dediščine, ki ga bo med 28. novembrom in 3. decembrom v Rabatu gostil Maroko.

Reja lipicancev, deljena zgodovina osmih držav
Nominacija, povezana s tradicijo reje lipicancev, je skupno delo predstavnikov in strokovnjakov osmih držav: Slovenije, Avstrije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Madžarske, Italije, Romunije in Slovaške. V omenjenih državah imajo lipicanci že stoletja simbolno vlogo. Njihov simbolni pomen se prenaša skozi ustno izročilo in ljudske pesmi ter priča o tesni čustveni povezanosti med človekom in konjem.

Čebelarjenje je v Sloveniji način življenja številnih posameznikov, družin in skupnosti, ki s svojim znanjem, praksami in veščinami skrbijo za medonosne čebele. Ob tem za hrano in lajšanje zdravstvenih težav neposredno pridobivajo čebelje proizvode, posredno pa s čebelami omogočajo opraševanje rastlin, ki so vir hrane ljudem in živalim. S to dejavnostjo se ukvarja skoraj 11.000 čebelarjev različnih generacij. Foto: Radio Koper
Čebelarjenje je v Sloveniji način življenja številnih posameznikov, družin in skupnosti, ki s svojim znanjem, praksami in veščinami skrbijo za medonosne čebele. Ob tem za hrano in lajšanje zdravstvenih težav neposredno pridobivajo čebelje proizvode, posredno pa s čebelami omogočajo opraševanje rastlin, ki so vir hrane ljudem in živalim. S to dejavnostjo se ukvarja skoraj 11.000 čebelarjev različnih generacij. Foto: Radio Koper

Od panjskih končnic do apiterapije – vsi vidiki čebelarstva
Nominacija, povezana s čebelarstvom v Sloveniji, pa dokazuje bogastvo čebelarske dediščine, njeno dolgo zgodovino in tradicionalne izraze, kot tudi razširjenost nesnovnih veščin, znanj in praks, ki se prenašajo iz roda v rod. Nominacija temelji na enotah nesnovne kulturne dediščine, ki so bile med letoma 2018 in 2020 vpisane na seznam registriranih enot nesnovne dediščine, in sicer čebelarstvo, poslikava panjskih končnic, prevozno čebelarstvo, izdelovanje panjev in čebelnjakov, vzreja čebeljih matic kranjske čebele, apiterapija, izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov ter lectarstvo, so sporočili.

Pripravo obeh nominacij je v Sloveniji vodilo ministrstvo za kulturo. Iz Slovenije so pri pripravi nominacije, povezane s tradicijami reje lipicancev, sodelovali predstavniki Kobilarne Lipica in Slovenskega etnografskega muzeja, pri pripravi nominacije, povezane s čebelarstvom v Sloveniji, pa strokovnjaki iz Slovenskega etnografskega muzeja, Čebelarskega muzeja iz Radovljice in Čebelarske zveze Slovenije.

Upamo na peti in šesti vpis
Slovenija ima sicer na seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisane že štiri enote nesnovne dediščine: Škofjeloški pasijon (2016), Obhode kurentov (2017), Klekljanje čipk v Sloveniji ter Veščine, znanje in tehnike suhozidne gradnje (2018) kot del večnacionalnega vpisa osmih držav.