Tatvine, umori in prevare so tema današnjega prispevka. Foto: Rok Omahen

V prvem delu prispevka konec junija smo si na kratko ogledali, s čim vse so se spoprijemali tržaški Slovenci leta 1897, in nekaj besed namenili razmeram v Kraljevini Italiji. V drugem delu, pred mesecem dni, smo znova opomnili, kako nepredvidljiva in silovita je lahko moč narave, pogledali, s čim so se spoprijemali kmetje v tem času, ter porabili nekaj vrstic za predstavitev "patentiranega aparata za pivo". Politiki v dunajskem državnem zboru so nekoliko pozabili na konstruktivno sodelovanje – ne pozabimo, obstrukcija nemških strank zaradi Badenijevih jezikovnih uredb je bila pomladi in poleti 1897 še v polnem teku, o čemer je bilo nekaj več zapisanega v tretjem delu pred štirinajstimi dnevi.

V današnjem prispevku bomo nekaj besed namenili osebnim, pogosto tragičnim zgodbam ljudi, ki so se zaradi težkih življenjskih razmer znašli v časopisu Novice, na straneh, ki so dandanes znane pod imenom črna kronika. Številne in prepogoste so bile nesreče, utopitve, padci ter poškodbe pa tudi samomori, umori in različni bolj ali manj nasilni zločini, ki so odmevali v naših krajih in širše na prelomu stoletja.

Manjše, pa tudi večje tatvine
Kradlo se je in kradlo se bo, lahko z veliko mero gotovosti zatrdimo. Tako kot smo danes, če le nekoliko spremljamo vsakodnevne novice, priča kar pestremu kriminalnemu dogajanju, bi bilo zmotno pričakovati, da je bilo stanje pred sto dvajset in nekaj leti bistveno drugačno. Tehnologija se resda hitro spreminja, danes morda hitreje kot kdaj koli v preteklosti, toda to še ne pomeni, da se človeška narava tudi tako hitro spreminja in preobraža. Poglejmo si za začetek, koliko se je kradlo na prelomu stoletja oziroma koliko so jih zalotili pri tem.

Goljufiva potovka. "Potovki [ženska, ki hodi iz kraja v kraj, da izpolnjuje naročila, op. a.] Neži Zima iz Srednjevasi v radovljiškem okraju so ljudje že več let dajali denar da naj bi nesla v kranjsko hranilnico v Ljubljani. Ljudje so ji celo tako zaupali, da so pustili hranilne knjižice pri nji spravljene. Potovka je to zaupanje zlorabila in denar, katerega so ji ljudje izročili za se porabila. Opeharila je tako 7 oseb za skupnih 1446 gld. Tatico so izročili sodišču."

Tudi denar se je ponarejalo
"V Dol. Logatcu je pred kratkim v neki gostilni nekdo plačal s ponarejeno krono. Malo prej so pri nekem trgovcu ondi dobili mej strženim denarjem ponarejen 20vinarski komad."

Tatvina. "Dne 27. aprila popoludne priplazil se je neznan tat v hišo Janeza Serpana iz Nadleska pri Ložu in prišel v sobo, kjer je imel imenovani spravljen denar. Ulomil je v škrinjo in iz nje vzel pet desetakov, 400 srebrnih goldinarjev in 14 kron. Pustil je še v škrinji 230 srebrnih goldinarjev, pet desetakov in 24 kron."

Tudi v prestolnici se je kradlo, o čemer priča naslednja zgodba, ki je nosila naslov Brezdušni tatovi. "Na Dunaju živita dva zakonska delavca. Da bi se starost olajšala, prihranila oziroma pristradala sta si za njih razmere ogromno svoto 8000 gld. Hotela sta si s tem kupiti izven mesta malo hišico, da bi v nji mirno dokončala tek svojega življenja. Pa ko sta minole dni enkrat prišla z dela domov, našla sta vrata svoje sobice ulomljena in popolnoma izpraznjen zaboj, v katerem sta imela shranjen svoj zaklad v vrednostnih papirjih in dragocenostih. Brezdušni tatovi prizanesli niso tudi ubogima starcema."

Denar lahko človeka pahne v skušnjavo. Na fotografiji avstrijska kovnica na Dunaju. Foto: Rok Omahen

Vrnimo se za trenutek iz prestolnice v domače kraje in k zgodbi o dva tisoč ukradenih goldinarjih oziroma o približno enaindvajset tisoč evrih v današnjem denarju: "Neki tukajšnji železniški delavec, ki je star že 70 let, prihranil si je v teku časa 2000 gld., katere je imel naložene v hranilnici na dve knjižici. Knjižici je imel shranjeni doma. Minole dni je opazil, da je bil meseca februvarija vzet iz hranilnice skoro ves denar. Knjižici sta bili ukradeni in tat je knjižici glaseči se le še na par goldinarjev položil zopet na prostor, kjer jih je dobil. Preiskava je dognala, da je tatvino izvršila neka Frančiška Žnidaršič, ki je bila znana pri ukradencu, a je zdaj z ukradenim denarjem živela s svojo materjo v Trstu. Aretovali so jo in našli pri nji še 1170 gld. in nekaj dragocenostij."

Izpred porotnega sodišča
Zanimivo bi bilo vedeti, kakšno kazen je sodišče izreklo za krajo omenjenega premoženja. Verjetno so podobno razmišljali tudi v Novicah, zato so v naslednji številki poročali tudi o izreku kazni. V začetku poročila s porotnega sodišča pa je najprej nekaj drugih primerov. "Dne 31. maja se je pričela pri tukajšnjem deželnem sodišču druga letošnja porotna sesija. Pri prvi obravnavi je bila obtožena 29letna samska delavka M. Bezek in Borovnice zaradi hudodelstva umora. Zakrila je novorojeno dete in je zadušila. Dobili so mrtvega otroka v njeni postelji skritega. Obtoženka je bila obsojena na pet let težke ječe. Pri drugi obravnavi je bil obsojen 16letni hlapec Janez Zakrajšek iz Laz zaradi hudodelstva posilne nečistosti na dve leti težke ječe. Obravnava je bila tajna. Pri tretji obravnavi obsojena je bila 18letna natakarica Frančiška Žnidaršič iz Velikih Lašič zaradi hudodelstva tatvine na tri leta težke ječe. Ukradla je posestniku Iv. Mehletu v Ljubljani hranilnično knjižico in dvignila na njo 2000 gld. S tem denarjem je obtoženka šla v Trst in ondi živela brez posla. Ko so jo prijeli, so dobili še 1170 goldinarjev in razno zlatnino pri njej. Pri četrti obravnavi je bil obsojen na osem težke ječe 50letni samski kočijaš Andrej Anderberg iz Dornberga na Goriškem zaradi hudodelstva tatvine. Obtoženec je nepoboljšljiv tat in je presedel že 25 let v ječi oziroma prisilni delavnici. Ukradel je živino, konje, vole, krave in ovce, zadnji čas pa tudi vozove in vprežno opravo."

"V smrt obsodili so minole dni v Zagrebu Katarino Sever, Pavla Ilič-a in Franja-Kelceč-Pester-ja. Napali so skupno 22letno kmetico Ano Hrabrič in jo na grozen način ubili."

Mnogo se je spremenilo v sto letih, nekatere stvari pa so ostale dokaj enake. Tako kot danes so imela sodišča tudi v preteklosti precej dela. "Dne 3. junija je bil obstojen [obsojen; napaka v izvirnem besedilu, op. a.] na tri leta težke ječe 21 letni posestnikov sin Ignacij Hribar iz Krašnje. Hribar je silovit človek. Pretepa se rad. Dne 26. dec. 1896 je pred Koželjevo gostilno v Krašnji brez povoda napal dva gosta, ki sta prišla iz gostilne. Potem je grozovitež razbijal po oknih in vratih ter konečno vlomil v hišo ter s kolom udaril po glavi tako gostilničarja Koželja, da je ta izgubil levo oko. — Zaradi hudodelstva goljufije je bil obsojen bivši kramar Ivan Križman v Kamniku na šest tednov ječe. Bratranec njegov Ivan Križman, posestnik v Mlaki je bil obtožbe oproščen. Kramar Križman je na razne načine skušal dobiti kredit pri trgovcih, dasi istega ni mogel poravnati. Bratranec njegov ga je baje pri tem početju podpiral. — Zaradi hudodelstva goljufije obtožena trgovski pomočnik Karol Tanko iz Ljubljane in trgovec Andr. Polavšček iz Trebnjega sta bila zatožbe oproščena. — Na pet let težke ječe je bila obsojena 21letna Ana Velkavrh iz Vrzdenca pri Vrhniki, ker je zadušila svoje novorojeno dete in je skrila pod čeber. — Na 3½ leta je bil obsojen posestnik Jakob Jerman iz Domžal, ker je po krivem prisegel, da ne dolžuje posestniku in trgovcu Iv. Jermanu v Ljubljani 6.900 gld. katerih povrnitev je ta sodnijsko zahteval."

Sodišča so imela precej dela. Na fotografiji Okrajno sodišče v Postojni. Foto: Rok Omahen

"Cigan ušel"
Dandanes ni običajno navajati etnične ali kakšne druge pripadnosti osumljencev ali obsojencev, pred stoletjem pa so bile razmere nekoliko drugačne. "Dne 12. maja poslalo je ljubljansko deželno sodišče prijetega cigana Jož. Maierja v spremstvu žandarja deželnemu sodišču v Gorico. Blizo Postojine pa je Maier, ki je bil uklenjen, na sedaj nejasen način odprl vrata kupeja, skočil z vlaka in pobegnil. Maier je nevaren tat. Ko so ga dne 17. marca prijeli v Ljubljani, dobili so pri njem 400 gld, katere je brezdvombo kje ukradel."

Stiški dvorec na Starem trgu v Ljubljani. V 19. stoletju je bil dvorec sedež deželnega in okrožnih sodišč, danes pa prostore uporablja Akademija za glasbo. Foto: Rok Omahen

Reorganizacija sodišč
V tem času se je govorilo tudi o reorganizaciji dela sodišč. Kot bomo lahko videli, je bilo na Kranjskem kar nekaj sodišč. "Vsled uvedenja novega civilnopravdnega reda se bodo sodišča reorganizovala in se je z dotičnimi deli že začelo. Za Kranjsko so bila sistemizovana naslednja uradniška mesta: Pri sodišči ljubljanskem 1 predsednik (V. činovni razred), 1 podpredsednik (VI. č. r.), 13 deželnosodnih svetnikov, 6 svetniških tajnikov in 6 sodnih pristavov [pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu, op. a.], pri okr. sodišči novomeškem 1 predsednik (VI. č. r.), 6 deželnosodnih svetnikov, 3 svetniški tajniki in 3 sodni pristavi; pri okrajnih sodiščih so poleg mest sodnih načelnikov dolečena še naslednja mesta pristavov: po 2 mesti pri sodiščih v Postojini, Bistrici, Kranju, Litiji, Radovljici, Kamniku, Krškem, Metliki in Mokronogu, po 3 mesta pri sodiščih v Škofji Loki, na Brdu, v Idriji, v Ložu, v Logatcu, na Vrhniki, v Senožečah, v Vipavi, v Cerknici, v Velikih Lašičah [Velikih Laščah, op. a.], v Kostanjevici, v Radečah, v Ribnici, v Žužemberku, v Zatičini [Stični, op. a.] in v Trebnjem."

Historične vrednosti denarja (1897 – današnji čas)
1 krona (Avstro-Ogrska) - 5,25 €
1 goldinar (Avstro-Ogrska) – 10,5 €
Današnje vrednosti so informativne narave in služijo lažji ponazoritvi ter lahko odstopajo od realnih vrednosti.
Okrajšave:
gld. / gold. – goldinar (nem. Gulden, madž. forint, lat. florin).
kr. – krajcar (nem. Kreuzer, madž. krajczár)
K. – krona (nem. Krone, madž. korona)
v. / vin. (h) – vinar / heler (nem. Heller, madž. fillér)

V smrt na vislice
Za najhujše zločine je bilo v Avstro-Ogrski mogoče izreči tudi smrtno kazen. Glede na številne zapise v časopisju to ni bilo ravno redko. Tako je tudi zgodba o umoru komaj petletnega dečka privedla do obsodbe in izreka kazni. Morda bo bralcu nekoliko moteče, saj je v izvirnem besedilu priimek obsojenih bratov zapisan na več mestih različno – Foršnar, Foršner, pa tudi Fošnar.

Hud zločin je pretresel prebivalstvo na Ljutomerskem. Na fotografiji cerkev sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru. Foto: Rok Omahen

"V smrt na vislice so obsodili dne 22. maja pri celjskem porotnem sodišču kmetska fanta brata Matija in Franc Foršnar. 32letni Franc je pregovoril 28letnega Matija, da je zadavil 5letnega nezakonskega sina otroka F. Foršner-ja in potem vrgel truplo v vodo. Obravnava je naslednje dognala: Dne 14. avgusta l. 1896 zvečer izginil je v Cvenu pri Ljutomeru petletni dečko Pavel Cerovič. Njegova mati Katarina, sedaj omožena Novak, delala je tisti dan pri Antonu Senčarju v Cvenu ter je imela otroka pri sebi. Po večerji poslala je otroka domov – stanovala je le 150 korakov od Senčarjeve hiše – češ, da pride hitro za njim. Otrok je šel proti domu, prišel pa ni domov; mati, ki je odšla četrt ure za njim, ga ni našla doma. Ona in njen mož iskala sta dete celo noč in sledeča dva dneva, pa brezuspešno. Šele v ponedeljek pozneje 17. dopoludne, našlo se je dečkovo truplo pod mostom, čez kateri drži cesta iz Cvena na Moto. Očividno je bilo truplo šele kasneje tje prenešeno in položeno, ker prejšnje dni iskali so ljudje tudi pod mostom, pa ga ni bilo. Takoj so vsi prebivalci dejanja sumili brata Fošnar iz Cvena. Franc Fošnar bil je vsled razsodbe c. kr. [cesarsko-kraljevega, op. a.] okrajnega sodišča v Ljutomeru obsojen, da mora priznati očetovstvo glede imenovanega dečka. On pa se ni brigal za to ter ni izpolnjeval svojih očetovskih dolžnostij. Ker je bila žena prepisana kot lastnica posestva na Krapju, - pol ure od Cvena - mu ni mogla poprej Katarina Novak nič vzeti. Šele spomladi leta 1896, ravno ko se je vrnil iz semnja, bila mu je rubeženskim potom odvzeta kupnina za prodane vole, blizo 200 gld. Od tistega časa je opetovano grozil različnim osebam, da umori dete, ali njegovo, ali njenega moža, Janeza Novaka, kateri mu pride v pest. Dotični večer, 14. avgusta 1896, videli so ljudje blizo Senčarjeve hiše ob istem času, ravno ko je mati svojega otroka spremila čez prag, stati Matijaža Fošnarja, posestnikovega sina na Cvenu, brata Franca Fošnarja, ki se je tudi že bil poprej izrazil, da otroka videti ne more, ker je njegov brat Franc zaradi njega prišel ob denar, in sicer baje po krivici. Franc Fošnar je namreč vedno tajil očetovstvo. Matjaž Fošnar zagovarjal se je, da je res ob istem času bil v bližini Senčarjeve hiše, pa da je šel k Makotarjevi hiši, in tam čakal na deklino Alojzijo Makotar, ki mu je bila naročila, da naj pride zvečer k hiši njenih starišev. Alojzija Makotar pa ni potrdila tega zagovora, temveč rekla, da je Matjaž Fošnar le pozneje jo nagovarjal naj tako potrdi pri sodišču, da bi ga rešila. Na podlagi vseh teh okolnosti bila sta obtožena Franc in Matjaž Fošnar hudodelstva umora, prvi kot naročevalec, drugi kot neposrednji storilec, Matija Fošnar tudi že zaradi hudodelstva goljufije."

Izpred porotnega sodišča
"Dne 8. junija sta bila obsojena Anton Bistan posestnik iz Lošic v litijskem okraju na pet mesecev in njegova dekla Marija Knez na dva meseca težke ječe. Bistan je po krivem prisegel da ni oče nezakonskega otroka Rozalije Dolinar in dekla Knez je tudi v korist svojemu gospodarju s prisego po krivem pričala. Drugo porotno zasedanje se je s to obravnavo končalo."

Številne družinske tragedije
Različne družinske tragedije niso bile posebnost zgolj dežel, kjer so živeli naši predniki, temveč so se dogajale po celotni monarhiji ter seveda tudi zunaj njenih meja. "Svojo mater je ubil dne 19. maja 30letni Franc Ploj v Ročici pri Lenartu v Slovenskih goricah na Sp. Štajarskem. Sprla sta se in surovi sin je udaril mater z vilami. Ko se je ta zgradila na tla, jo je živinski sin še prebodel z vilami glavo. Zločinec se je sam ovadil sodišču."

"Družbo morilcev so zasačili v ogerski vasi Zsebely. Dognalo se je namreč, da so ondi ljudi zistematično zastrupljali. Zaprli so več žensk in moških, ki so umorili može ali žene s strupom, da so se mogli vnovič – nekateri celo po trikrat in štirikrat – poročiti ali pa živeti v konkubinatu [skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze, priležništvo, op. a.]. Mnogo sumnih je pobegnilo. Našlo se je veliko strupa. Madjarskega tega, `vitežkega´ naroda morala je res vzorno velika!" Ogrska vasica Zsebely se je po letu 1899 imenovala Széphely, danes pa je znana kot Jebel. Vas se nahaja približno dvajset kilometrov južno od Temišvara v Romuniji.
Posebno težki pa so bili primeri, ko so se v središču nasilja znašli otroci. Tako je bilo tudi v primeru dveh bratov, ki sta se na smrt sovražila. "V Petrovcih na Hrvatskem [vas v Slavoniji približno deset kilometrov vzhodno od Vinkovcev oziroma ravno toliko jugozahodno od Vukovarja, op. a.] se je dogodil grozen zločin. Brata Miloš in Simo Vukosavljevič sta živela v sovraštvu. Dne 10. t. m [tega meseca, op. a.] je prišel prvi v hišo poslednjega. V hiši sta bila Simova otroka 4letni Rade in 12letna Zlatica. Napal je ta dva z nožem in jih grozno obdelal. Dečku je prizadjal trinajst ran na glavi. Po tem groznem činu je zločinec pobegnil. Nedolžna otroka sta bila torej žrtev nesrečnega bratovskega sovraštva."

Sodišča v službi državljanov
Zgodilo se je tudi, da je država opozarjala sodišča na pravilno ravnanje in vestno izpolnjevanje nalog, ki so jim bile zaupane. "Vsa sodišča so dobila od pravosodnega ministra posebno okrožnico, s katero se opozarjajejo, da ne smejo strank, katere hočejo, naj jim sodišče kaj legalizuje, siliti k notarjem, nego morajo brez ugovora izpolniti svojo dolžnost." V tem času je bil na čelu avstrijskega pravosodnega ministrstva grof Johann Nepomuk Gleispach. Grof Gleispach je bil rojen leta 1840 v Gorici, umrl pa je leta 1906 v Gradcu. Pravosodni minister je bil v času vlade grofa Kasimirja Felixa von Badenija.

Zanemarjenje otrok
Ena od pomembnejši skrbi oblasti je bila tudi primerna vzgoja otrok, zato so si na več načinov prizadevali urediti to področje. "V novejši dobi pojavljajo se tožbe o tem, da se množi zanikernost v nravstvenem oziru in zdivjanje doraščajoče mladine; prijavljajo se klici, da bi se odpravili ti, istotako državi, kakor tudi družbi nevarni nedostatki. V tem oziru je c. kr. ministerstvo pravosodja opozorilo sodišča s posebnim razpisom, da jim je skrbeti ne le za imovinsko-pravne, ampak tudi za osebne razmere nedoletnih otrok. Deželni odbor kranjski pa je s posebno okrožnico naročil županstvom na Kranjskem, da tudi občine, katerim izvrševanje lokalne policije pristoja v lastnem področji, čuvajo resno in krepko na javno korist v tem oziru, in da v vsakem slučaju, kadar se pokaže kako dejansko ali pa tudi le kako preteče zanemarjanje nedoletnega, naznanijo to prècej pristojnemu sodišču."

Knjiga grobov dunajskega osrednjega pokopališča (Zentralfriedhof). Hrani Pogrebni muzej Dunaj. Foto: Rok Omahen

Grozna smrt na Dunaju. "Te dni so poročali dunajski dnevniki, da so v zapuščenem logu ob Donavi našli grozno razmrcvarjeno truplo nekega človeka, ki je bil tako razmesarjen, da je bilo komaj spoznati ali je res človek. Dognalo se je bil ponesrečenec italijanski delavec, ki je moral radi revščine spati pod milim nebom. A pridrl je v spanju nanj neki stekel pes ter ga ogrizel do smrti."

Teden dni pozneje so Novice zopet poročale o tem nesrečnem dogodku in bralcem prinašale nekaj novih podrobnosti grozovitega napada.

Ob reki Donavi so našli truplo nesrečnega italijanskega delavca. Foto: Rok Omahen

"Neki laški delavec hotel je na Dunaju prenočiti pod milim nebom. Napal ga je pa veliki pes in ga grozno razmrcvaril. Našli so nesrečnega delavca vsega razmesarjenega. Razvidelo se je iz vsega, da se je delavec boril za žive in mrtve s psom, ki ga je pa premagal. Tekel je nesrečnež tudi kakih 300 korakov, a pes mu je sledil in ga zgrabil ter do smrti obklal. Pes je po tem djanju šel svojemu gospodarju. Sled za njim se pozna prav do doma. Lastnik psa je neki obrtnik. Ob sebi umevno, da so psa vzeli gospodarju."

Nekaj nenavadnih primerov z Dunaja
Zgodbe trpljenja ljudi so lahko pogosto zelo krute. Kljub vsemu pa lahko med temi tragičnimi dogodki najdemo nekaj malo manj tragičnih dogodkov, ki so z vidika današnje zgodovinske oddaljenosti od tistega časa na trenutke že lahko malce humorni. Za začetek nekaj nenavadnih zgodb iz avstrijske prestolnice, v nadaljevanju pa še nekaj primerov iz Ogrske.

Dunajska muzejska četrt. Foto: Rok Omahen

Bogata beračica
"Na Dunaju, v V. okraju je te dni komisija otvorila stanovanje neke beračice, ki se par dni ni pokazala iz svoje kamrice. Ulomivši vrata podstrešne sobice našli so strašno umazano luknjo namesto izbe, napolnjeno s smrdečemi cunjami. O pohištvu niti sledu. Na kupu smetja in cunj je ležala lastnica tega `stanovanja´, 67 letna samica Roza Dietz pl. (!) Weidenberg. Ker je imela hudo mrzlico, odredila je komisija, da jo je prenesti v bolnišnico. Potem so hoteli nekoliko izkidati smrad. In glej! Med cunjami se je našlo za preko 20.000 gld. pristnih cekinov in vrednostnih papirjev! Ta zaklad je vzela policija v pohrano. Skopa 'beračica' pa je rajše stradala, nego da je uživala mirno svoj imetek. Čudna duša!"

Tudi Krakov so pretresali umori. Foto: Rok Omahen

V današnjem času sestoji mesto Dunaj iz triindvajsetih okrožij, v letu 1897 pa jih je imelo devetnajst. Nesrečna bogata beračica, kot so jo poimenovali, je živela v dunajskem okrožju Margareten, ki je bilo dunajsko peto okrožje od leta 1861 dalje.

Zakonska sreča
"50letni čevljar Botscheiber na Dunaju je prišel minolo soboto šele o polnoči domov in sicer vinjen. To je njegovo boljšo polovico neizmerno razjezilo. Vrgla je slabotnega moža na tla in ga z železnim mlinom, s katerim je navadno kavo mlela, toliko časa tolkla po glavi, da se je roča odlomila. Tepeni mož je imel vso glavo tako razbito, da so mu zdravniki komaj rešili življenje."

Umor
"Akademiški slikar Tadej Gadovski v Krakovu zabodel je dne 1. junija ponoči iz ljubosumnosti igralca Valentina Walenkowski-ja. Morilca so zaprli."

Zdravnik – tat
"V galeriji slik grofa Černina na Dunaju prijeli so minole dni gospoda, ki se je pripravljal ukrasti jako dragoceno sliko. Mož se ni rad udal, da je hotel krasti, naposled je vendar obstal povdarjaje, da kot praktični zdravnik ne zasluži toliko, da bi mogel živeti. Imenovanec je dr. Bela Lenkey iz Budimpešte, ki je tudi že drugod več tatvin izvršil."

V galeriji grofa Černina je bilo kar nekaj priznanih slik različnih avtorjev, med katerimi so bila tudi dela Petra Paula Rubensa. Hrani Umetnostnozgodovinski muzej Dunaj. Foto: Petra Iskra
Uniforme dunajskih pogrebcev. Hrani Pogrebni muzej Dunaj. Foto: Rok Omahen

Galerija slik grofa Černina oziroma bolj natančno grofov Černin (nem. Czernin) je hranila okoli 300 del različnih slikarskih mojstrov, med katerimi so bili tudi dela svetovno znanih nizozemskih slikarjev, kot so Rembrant, Rubens, Vermeer in drugi. Zbirka je začela nastajati v letu 1775, ko je prve umetnine pridobil grof Johann Rudolf Czernin von und zu Chudenitz (1757–1845). Tudi njegov sin Eugen Karl (1796–1868) je nadaljeval očetovo prakso in še povečal zbirko. V drugi svetovni vojni so nacisti začeli razprodajo slik, ki se je nadaljevala tudi po vojni, kar je privedlo do razkropitve zbirke po vsem svetu. Nekaj jih je našlo svojo pot nazaj na Dunaj in si jih je mogoče ogledati v dunajskem umetnostnozgodovinskem muzeju.

Iz Budimpešte so prihajale žalostne vesti o smrti štiriletne deklice, ki se je prestrašila dimnikarja. Foto: Rok Omahen

Nekaj nenavadnih primerov iz Ogrske
Tudi z ogrske prestolnice se je tu in tam poročalo o kakšnem nenavadnem dogodku. Takšna je bila tudi tragična zgodba štiriletnega dekleta. "Ne strašite otrok! Znano je, kako se otroci plašijo črnega dimnikarja in kako je navada, da jih nepremišljeni odrasli strašijo dimnikarjem, če so otroci poredni. Da pa je to nevarna igra, dokazuje sledeči žalostni dogodek, ki se je pripetil te dni v Budimpešti. Tam je navada, da dimnikar z zvonenjem naznanja svoj prihod v hišo. Na glas dimnikarjevega zvona se otroci preplašijo in beže v sobe ter se poskrijejo po kotih. Pred par dnevi se je preplašila 4letna hčerka kleparja Lowingerja na zvok tega zvona tako da je padla na zemljo. Dolgo so imeli opraviti, dokler je niso spravili v zavest. Ko se je pozneje zopet oglasil dimnikarjev zvon, prestrašilo se je isto dekle tako, da se je zopet zgrudilo, a izdahnilo."

Ljubosumnost je privedla do štirikratnega umora v Budimpešti. Foto: Rok Omahen

"Štiri ustrelil. V Pešti se je pred kratkim dogodila strašna ljubavna tragedija. Neki mladi kovaški pomočnik je vsled ljubosumnosti ustrelil najprve svojo ljubico, potem nekega svojega prijatelja, svojo gospodinjo in slednjič samega sebe. Vsi štirje so stanovali v edni siromašni sobi. Ljubica in morilcev tovariš sta ostala na mestu mrtva, morilec in gospodinja sta smrtno ranjena." Budimpešta, današnja prestolnica sodobne Madžarske se je v preteklosti izoblikovala z združitvijo treh samostojnih mest v eno celoto. Do združitve je prišlo v novembru 1873, ko so se Budim, Pešta in Óbuda združili v Budimpešto.

Iz okolice mesta Temišvar (na fotografiji) se je poročalo o nepopravljivem morilcu. Foto: Rok Omahen

Hudodelec ali bolnik?
"V Aradskem komitatu [Arad, mesto v današnji Romuniji, severno od Temišvara, op. a.] je živel neki Peter Kulezun. Pred 20 leti je umoril svojega 80letnega očeta. Po prestani kazni je umoril svojo snaho. Ko se je zopet vrnil iz zapora, zadavil je otroka sosedovega, te dni pa hotel zadaviti lastno ženo. Vpraša se: Sodi li ta človek v ječo ali v blaznico?"

Prav tako so številni zločini pretresali Kranjsko. Foto: Rok Omahen

Kaj pa na Kranjskem
Poleg že omenjenih primerov se je v naših krajih odvilo še kar nekaj drugih zgodb. Za danes naj omenimo zgolj dve: "Človeško roko so našli dne 6. maja v gozdu pri Volčjem potoku v okraju kamniškem, ko so grabili nastiljo. Roka ni cela, temveč je je le spodnji del z dlanjo in prstimi. Bila je že vsa razjedena. Biti mora od kake odrašene osebe. Vsa natančna iskanja dosedaj niso pojasnila, od kod je roka."

"V Ameriko je hotel pobegniti Peter Prijanovič, doma v Tribušah v črnomaljskem okraju, ne da bi bil še zadostil vojaški dolžnosti. Mestna policija ljubljanska pa ga je na kolodvoru aretovala in izročila sodišču."

Za danes naj bo dovolj. V petem delu čez štirinajst dni si bomo pogledali še nekaj nesreč, smrti ter tudi samomorov, ki so odmevali v naših krajih na prelomu stoletja.