Zastava Kraljevine Italije s podpisom Gabriela D'Annunzia. Hrani Letalski muzej Gianni Caproni v Trentu. Foto: Rok Omahen
Pomislimo za trenutek, kaj vse je človeštvo doseglo v zadnjih sto in nekaj letih, predvsem zavoljo res neverjetno velikega napredka v tehnologijah v tem času. V naslednjih nekaj poletnih nedeljah si bomo pobliže ogledali nekaj težav, vsakdanjih in malo manj vsakdanjih dogodkov, ki so odmevali znotraj takratne širše domovine – Avstro-Ogrske ter zunaj njenih meja, v zdaj že davnem maju in juniju 1897. V začetku tega meseca smo nekaj besed namenili boksarskemu dvoboju med Corbettom in Fitzsimmonsom, danes pa bomo posvetili nekaj vrstic nevšečnostim, s katerimi so se srečevali naši predniki na prelomu stoletja predvsem na Tržaškem.
Cerkev v tržaški četrti Rojan. Foto: Rok Omahen

V zadnjih mesecih smo bili priča več priložnostnim, ko so ne ravno nepomembni evropski politiki podajali, milo rečeno, čudne izjave, pa naj si bo v smeri oživljanja "italijanske" Istre in Dalmacije ali pa "madžarske" Ogrske. Tako se v današnjem času na Madžarskem pod vprašaj postavlja »pravičnost« trianonske pogodbe, ki je bila sklenjena po prvi svetovni vojni (leta 1920) med zmagovalnimi državami ter ogrsko državno polovico nekdanje skupne države Avstro-Ogrske. Po tej pogodbi je Madžarska izgubila dobrih 70 % ozemlja nekdanje Ogrske, na katerem je živelo okoli tri in pol milijone etničnih Madžarov. Že leto poprej (1919) pa je bila v kraju Saint Germain pri Parizu sklenjena mirovna pogodba z avstrijskim delom monarhije. Morda so grozote vojne do te mere utonile v pozabo, da se dandanes, več kot sto let po koncu prve svetovne vojne ter več kot sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne v družbi zopet srečujemo s pojavi, za katere bi pričakovali, da so ostali na smetišču zgodovine.

Rojanski župnik se je znašel na naslovnicah časopisov zaradi svojih nenavadnih pridig. Foto: Rok Omahen

Boj Slovencev za svoje narodnostne pravice je bil konec 19. stoletja kar živahen. V tokratnem prispevku si bomo ogledali, s kakšnimi težavami so se spopadali naši predniki, živeči v Avstro-Ogrski na obmejnem območju z Italijo v letu 1897. Dobrih sto dvajset let je že minilo od takrat, toda zapisi v časopisju ostajajo in nam ponujajo zanimiv vpogled v takratne dogodke ter predstavljajo lep odraz življenja nekega obdobja ter predvsem razmišljanja takratnih ljudi, pa tudi slovenščine tistega časa. Morda bo besedilo na trenutke težje berljivo, toda za bolj pristen prikaz ohranjamo besedilo v izvirni obliki, vključno s pravopisnimi in tipkarskimi napakami, ki so v izvirnem besedilu. Poglejmo si, o čem vse so poročale Novice v maju in juniju 1897 iz naših krajev in sosednjih dežel.

Cerkev v Rojanu je posvečena sv. Mohorju in Fortunatu. Zgrajena je bila leta 1862. Foto: Rok Omahen
Težka pokora za ženske
V Trstu, natančneje v četrti Rojan (ital. Roiano), ki leži na vzpetini nad tržaško železniško postajo, je na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje živelo mnogo Slovencev. Mesto je prišlo pod Habsburžane že v 16. stoletju, na začetku 18. stoletja je pridobilo status svobodnega mesta znotraj Avstrijskega cesarstva. V času napoleonovih vojn je za kratek čas prišlo pod francosko upravo (ter bilo priključeno Ilirskim provincam), po letu 1813 pa je bilo zopet del Avstro-Ogrske (do konca prve svetovne vojne). V Novicah pa so se prebivalci Rojana znašli zaradi dokaj nenavadnih dejanj tamkajšnjega župnika:
Zunanjost cerkve sv. Mohorja in Fortunata. Foto: Rok Omahen

"Gospod župnik rojanski postaja zares smešen. O znanem laškem prezvržencu, rojanskem župniku Jurizza piše `Edinost´ z dne 13 maja: Sedaj pa res treba, da začnemo gospoda župnika Jurco motriti od smešne strani. Po maši v ponedeljek zjutraj je nastopno spregovoril izpred oltarja: `Molimo najprej očenaš za moje sovražnike - saj vem, da jih ni tukaj !´ Ko je bila dovršena molitev je nadaljeval: `Danes in odslej vsaki dan vam bodem moral nalagati pokoro. Vem, da današnja pokora bode težka, posebno za vas ženske.´ Po tej apostrofi je vsa cerkev postala sila radovedna, kaj pride in vse je poslušalo pazno. In gosp. župnik je spregovoril: `Danes morate vsi molčati ves dan in nič govoriti, ali pa le za veliko potrebo. Za jutri vam pa naložim drugo pokoro!´ Gosp. župnik more biti povsem zadovoljen z efektom svoje odredbe. Efekt je bil prav za prav drugačen, nego si je mislil župnik; ljudje res niso molčali, kajti še taki, ki sicer malo govore, govorili so mnogo istega dne o njegovi odredbi. Glavno pa je, da ni bilo ni kraja ni konca smehu po vsem Rojanu.

Napisi na nagrobnih kamnih čez čas zbledijo. Fotografija z avstro-ogrskega vojaškega pokopališča. Foto: Rok Omahen

Nestrpno je čakalo vse, kaka pokora pride naslednjega dne. V torek zjutraj torej g. župnik naložil novo pokoro, rekel je namreč: `Danes popoludne ne sme nikdo kave piti!´ Upam, da bodete trdno izpolnjevali pokoro, ki vam jo nalagam! Jutri naložim zopet drugačno pokoro!´ In prišla je pokora, tudi v sredo! Gosp. župnik je spregovoril izpred oltarja: `Danes se ne sme nikdo pogledati – v zrcalo! Vsakdo naj izmoli petkrat `češena si Marija´ za one, ki pišejo o meni v `Edinost´. Take so bile torej pokore nam Rojančanom prve tri dni; kako bode pokora naslednje dni, vas hočemo obveščati točno. Dozdeva se nam, da ima g. župnik na naše rojanske ženske še posebno `piko´, kajti nalaga same take pokore, ki najhuje denejo ženskam: molčati morajo, kave ne smejo piti in v zrcalo se ne smejo gledati! Ali gospod župnik nas ima vendar rad, kajti čuli smo, da je obljubil neki ženski, da bode med tednom propovedoval [pridigal, op. a.] tudi slovenski, ako ne bode bolan. Čudno konstitucijo ima naš župnik: ko treba propovedovati italijanski je vsikdar zdrav kakor riba, ako pa treba propovedovati slovenski, ga dosledno zasleduje bolezen tako, da nikdar ne ve za gotovo, ali bode mogel propovedovati slovenski ali ne. Za danes dovolj! Saj nismo hoteli drugega, nego konstatovati, da je gospod župnik odločno prestopil mejo, kjer se pričenja – smešnost!"

Dva tedna pozneje so Novice izpolnile svojo obljubo in ponovno poročale o dogajanju na Rojanu. V tem zapisu je mogoče opaziti dokaj negativen odnos do Judov, ki so bili po mnenju avtorjev besedila krivi ne le za te, temveč tudi za nekatere druge težave Slovencev pa tudi drugih narodov Avstro-Ogrske, kot bomo še lahko videli v nadaljevanju.
Tržaško pokopališče Sveta Ana. Foto: Rok Omahen
Stavba, v kateri so tiskali časopis Edinost, na ulici Sv. Frančiška v Trstu, je še dandanes tarča napadov raznih vandalov. Foto: Rok Omahen

"Rojanski župnik Jurca še vedno nalaga svojim vernikom pokoro. Med drugimi pokorami sta bili minole dni tudi: `Danes ne smete jesti črešenj!´ in pa `Ne smete si delati kodrov.´ Mora se reči, da je tega laškega privrženca vsa resnost minula. Sicer se pa slišijo vedno večje pritožbe, kako italijanizira Jurca v Rojanu. Iz cerkve hoče malo da ne vso slovenščino odpraviti, da si so obiskovalci cerkve skoro sami Slovenci. On pač ve, da s tem ustreza svojim prijateljem - židoliberalcem v Trstu. Pa preverjen naj bo, da Slovenec ne bo mirno gledal njegovih ekstravaganičnih počenjanj."

Boj za pravico slovenskega jezika – na "grobeh"
Skoraj zagotovo je bil vsak izmed nas kdaj v življenju na kakšnem pokopališču. Različno urejeni grobovi, nekateri bolj skrbno, drugi spet nekoliko manj, morda okrašeni s cvetjem ter svečami, odražajo kulturo ljudi, ki so tam našli večni počitek. Vklesani napisi na nagrobnih kamnih nam običajno razkrijejo ime pokojnika ter leto rojstva in smrti, morda tudi njegov poklic, pa še kaj bi pozorni obiskovalec lahko opazil med sprehodom. Vse to, da bi se ohranil spomin na preminulo osebo, čeprav tudi kamen še zdaleč ni večen. Toda postavitev spomenika ali natančneje zapis na njem je lahko predstavljal svojevrstno težavo, s katero so se spoprijemali Slovenci na Tržaškem.
Eden najstarejših kamnolomov, ki je bil v uporabi že v rimskih časih, je v bližini Pulja. Foto: Rok Omahen

"Tržaškemu Slovencu Franu Primožiču je umrl otrok dne 20 marca. Žalujoči oče je hotel prirediti mal nagrobni spomenik svojemu otroku. V ta namen je šel pred kakimi tremi tedni na tukajšnji magistrat z dotičnim napisom. Tam pa so mu odgovorili: `Ako napravite napis italijanski ali nemški, bode stvar rešena kratkim potom, ako pa hočete slovenski, morate napraviti prošnjo, kolekovano seveda.´ Našemu možu vendar ni šlo v glavo tako jednostransko postopanje in šel je osebno na namestništvo. Tu so mu seveda odgovorili, da na same besede ne

morejo storiti ničesar, ampak vložiti mora pisano pritožbo. In tako umrlo dete še sedaj nima spomenika, ker se slovenski jezik ne more priboriti pravice niti na grobeh. Malenkostna dogodba je to, a le na prvi pogled. V resnici pa le jako značilna in žalostna, ker kaže, kako daleč seza srd laške gospode proti nam."

Zastave italijanske Istre in Dalmacije – na prodaj v spominskem parku v Bazovici. Foto: Rok Omahen

Z zbledelimi in zabrisanimi nagrobnimi napisi so imeli težave tudi že konec 19. stoletja, zato so iskali načine, da bi se zapisi ohranili trajno ali vsaj za dalj časa.

Trg Edinost (Piazza Unitá d'Italia) v Trstu. Foto: Rok Omahen

Tako se je iz Združenih držav Amerike poročalo o izdelavi spomenikov iz stekla: "Neka tovarniška steklarska družba v Ameriki je pred kratkim vzbudila občo pozornost, ker je naznanila, da se more iz stekla napraviti trpežneji spomenik nego iz najtrjega marmorja ali granita. Steklo je namreč nezrušljivo. Veter, dež, vročina in mraz končajo sčasoma najtrje skale in napis na grobnem spomeniku, ki je bil petdeset let izpostavljen elementom, se more komaj več brati. Spominek iz stekla bi pa čez stoletja ravno tako izgledal, kakor v dan, ko se je postavil in napis se lahko naredi, da je neizbrisljiv. Da je trpežnost stekla zelo velika, to dokazujejo debele steklene plošče, ki služijo za okna prekmorskih ladij; te prenesejo najhuje viharje in so skoro nezrušljive."

Žrtve narodne zavednosti
Slovenci na Tržaškem pa se niso spopadali s težavami le v rojanski cerkvi ali pa pri urejanju slovenskega napisa na nagrobnem kamnu. V precej večji zagati so se znašli domačini iz Sv. Križa (ital. Santa Croce) – vasi slabih petnajst kilometrov severno od Trsta oziroma dva kilometra južno od Nabrežine (ital. Aurisina)
Pogled na Trst z morja. Foto: Rok Omahen

"Pri tržaškem dež. sodišču vršila se je dne 14. in 15. maja kazenska obravnava proti 17 slovenskim možem in fantom od sv. Križa, obtoženim zaradi napadov na izzivajoče jih Lahe in renegate [Italijane in odpadnike v narodnostnem oziru, op. a.]. 15 obtožencev je bilo obsojenih, 2 sta bila oproščena. Najvišja obsodba se glasi na 1 leto 3 mesece, najnižja na 7 dnij. Slovenci ne smemo pozabiti rodbin teh žrtev narodne zavednosti. Uredništvo `Edinosti´ v Trstu nabira darove za te rodbine, katerih preživitelji trpe zdaj v ječah, ker jim je vzkipela kri vsled nečuvenih, vnebovpijočih krivic, ki se gode slovanskemu življu na Primorskem. Slovenci ne smemo pustiti, da bi rodbine zaprtih morale trpeti pomankanje in vsakterega zavednega Slovenca dolžnost bodi, da kaj daruje za te zapuščene rodbine."

Tržaški zaliv. Pogled z gradu Miramar. Foto: Rok Omahen

Učite se slovenski!
Naslednja vest je še dandanes slišati prav neverjetna – in tudi našim prednikom se je tako zdela, kot lahko razberemo iz besedila: "Če je verjeti časopisom, so bili italijanski poslanci primorski pri grofu Gleispachu in tožili, kako se njih živelj na Primorskem zatira. Posebno so ga nekda ponižno prosili, naj vlada ne izda nobene jezikovne naredbe za Primorsko. Grof Gleispach pa razžaljenim italijanskim srcem ni mogel drugega svetovati, naj se uče slovenski. Ta novica se nam ne zdi povse verojetna in bi se zlasti ne vjemala z Gleispachovim dosedanjim postopanjem. Sicer se pa Slovenci še ne moremo veseliti, če je tudi novica resnična. Pri grofu Gleispachu je jako daleč od besed do dejanj. Sicer je pa verojetno, da so italijanski poslanci stvar zasukali in pretirali, naposled napravili iz muhe slona."

Grof Johann Nepomuk Gleispach je bil rojen leta 1840 v Gorici, umrl pa je leta 1906 v Gradcu. Leta 1895 je postal pravosodni minister v vladi, ki jo je vodil grof Kasimir Felix von Badeni (1846–1909). O jezikovnih naredbah pa nekoliko več v enem od prihodnjih nadaljevanj.

Grof Johann Nepomuk Gleispach je umrl leta 1906 v Gradcu. Foto: Rok Omahen
Kraljevina Italija na prelomu stoletja
Poleg težav, s katerimi so se spoprijemali Slovenci na Tržaškem, so Novice poročale tudi o nekaterih drugih dogodkih iz Italije. Pestro dogajanje na notranjepolitičnem parketu, pa tudi čas, ko si je Italija (ponovno) prizadevala postati velesila, je bil kot recept za nesoglasja z njenimi sosedi. Kraljevina Italija je bila na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje še relativno mlada država, ki se je izoblikovala v procesu združitve Italije (t. i. Risorgimento), ki je trajal med letoma 1815 (Dunajski kongres) in 1871, ko je bil Rim priključen Kraljevini Italiji. Med pomembnejšimi zunanjepolitičnimi cilji države je bila pridobitev kolonij, kar bi monarhiji prinašalo poceni surovine in dostop do novih trgov, še pomembneje pa ustvarilo vtis in temu pripadajoč status kolonialne velesile. Tako so na račun dokaj velikih izgub zasedli nekatere afriške države, predvsem na območju Sredozemlja in Afriškega roga.
Kako nadležni so lahko berači, je italijanski prestolonaslednik spoznal v Benetkah. Foto: Rok Omahen

"Ko so v zbornici razpravljali o italijanski pokrajini v Afriki, je vojni minister predlagal, naj se odzove domov vsa vojaška posadka, kolikor jo je v Eritreji, ter naj se uvede ondi zopet civilna uprava s civilnim guvernerjem na čelu. Poudarjal, da Italija itak mora vsako leto velikanske svote šteti za vojsko, kar državne finance težko prenašajo. Temu predlogu se je uprl ministerski predsednik Rudini [Antonio Starabba di Rudini, 1839 – 1908, italijanski plemič s Sicilije, op. a.], češ, da tega ni mogoče storiti.

Benetke. Foto: Rok Omahen

Navadno je drugod, da vojni minister stavi take pretirane zahteve in da ga morajo drugi ministri pobijati, no v Italiji je ravno narobe. Vojni minister, je sprevidel, kaj bi bilo najpametneje, našel je nasprotje pri drugi vladi. Italiji torej ne bode še dano biti prosti nepotrebnih bremen v Afriki."

Laški berači
Beračenje na mestih, kjer se zbira veliko ljudi, ni pogruntavščina današnjega časa, temveč je najverjetneje znano že od samih začetkov te dejavnosti. Tako je bilo tudi v Benetkah, kjer sta se na kratkem obisku mudila italijanski prestolonaslednik s soprogo. "Laški berači so priznani kot jako nadležni, tako, da se lahko merijo z vsemi njih drugorodnimi tovariši. To se je posebno dobro pokazalo te dni, ko sto se mudila v Benetkah laški prestolonaslednik in njega soproga. Tekom treh dnij sta dobila 1100 pismenih prošenj za podporo, povrh so jih pa berači še nadlegovali, koder sta se pokazala. Nekateri berači so se z gondolami peljali za njima, in je šest teh sitnih ljudij padlo v morje, jeden berač pa je kar plaval za gondolo in vrgel vanjo svojo prošnjo!"

Trg sv. Petra v Vatikanu in mesto Rim. Foto: Rok Omahen
Razglašenje svetnikov
Vatikan po površini zaseda zgolj majhen delček Rima, kjer pa so nekatere od najpomembnejših stavb in institucij Rimskokatoliške cerkve. V tem času jo je vodil sedeminosemdesetletni papež Leon XIII. Rojen je bil v italijanski pokrajini Lacij leta 1810 kot Gioacchino Vincenzo Raffaele Luigi Pecci, umrl pa je v Rimu leta 1903. Pričakovali so, da bo njegov pontifikat sorazmerno kratek, saj je bil takratni oseminšestdesetletni kardinal slabega zdravja in pogosto bolehen, toda novi papež je presenetil vse, saj je bil na čelu Rimskokatoliške cerkve dobrih 25 let, kar predstavlja tretji najdaljši pontifikat v zgodovini. Pred njim sta po dolžini pontifikata papež Pij IX., ki je bil papež 31 let (ob njegovi smrti ga je nasledil ravno Leon XIII.), in Janez Pavel II. z dobrimi 26 leti.
Rim. Foto: Rok Omahen

"Včeraj dne 27. maja vršila se je v Sv. Petra cerkvi v Rimu velikanska slavnost. Papež Leon XIII. je v navzočnosti kardinalov, škofov itd. ter nebrojnega občinstva proglasil svetnikom blaženega Antona Marija Zaccaria in Peter Fourier-a. Oba sta bila duhovnega stanu. Prvi je umrl 1539 doma v Lombardiji, drugi l. 1640 v Lotaringiji. To je bila tretja ednaka slavnost za časa vladanja sedanjega papeža. Prva je bila l. 1881 in druga 1888. Velikanske in izvanredne ceremonije, ki so spojene s takimi slavnostmi, vzbujajo zanimanje najširših krogov in je udeležba najmnogobrojneja."

Grozen trenutek
Naslednja novica, ki je prav tako prihajala iz Italije, bi bila danes verjetno uvrščena v rubriko posebnosti: "Grozen trenotek je preživel zdravnik Sir Andrew Clarke na svojem potovanju v Italiji. Ko je šel nekega večera na stolp velike cerkve, našel je na vrhu že drugega gosta, nekega Angleža. Anglež in zdravnik sta razgledovala krasno okolico ter se pomenkovala. Nakrat zgrabi Anglež zdravnika za rameni ter mu pravi čisto mirno: `Sedaj Vas bom pa doli vrgel!´ - Anglež je bil očividno blazen, in zdravnik je bil v najstrašnejšem položaju. Toda mirnost ga ni zapustila. `Prava reč!´ je odgovoril Angležu; `to zna vsakdo! Toda kaj staviva, da me od tal ne vržete do sem gori?´ - `Kolikor hočete!´ je dejal blaznik. `Prepričan sem, da vas vržem tudi od tal do semkaj´. - `Nu dobro; stava velja. Pojdiva doli, da me vržete!´ - In hitro sta šla s stolpa, kjer so blaznika naglo zaprli."

Bazilika sv. Pavla zunaj obzidja, Rim. Foto: Rok Omahen
Vas morilcev
Kot smo že v začetku omenili so bile italijanske dežele že od leta 1871 združene v Kraljevini Italiji, kar pa ni bilo povšeči vsem njenim prebivalcem. Posebno mesto v časopisju je našla vas Artena, ki leži slabih petdeset kilometrov jugovzhodno od Rima in je bila označena za vas morilcev.
Spomenik italijanskemu kralju Umbertu I. Foto: Rok Omahen

"Vas morilcev je italijansko gnezdo Artena. Tu se je rodil zadnji napadalec italijanskega kralja, lopov Acciarito. Artena je že od nekdaj mati razbojnikov. Že l. 1155 pišejo kronike, da je Artena `valilnica roparjev, tatov in morilcev.´ 400 let pozneje je izdal papež Pavel IV. edikt, v katerem pravi, da prebivalci Artene `ropajo, kradejo in moré´ ter zato dovoljuje, da `sme kdor hoče in kakor kdo hoče ubiti Artenjane´, in da `naj se mesto razbije v prah in pepel´. L. 1870. se je zgodilo iz nova veliko grozodejstvo v Arteni. Neki učenjak je dokazal, da je v Arteni petkrat več tatov, šestkrat več pretepačev, sedemkrat več morilcev in 39krat več roparjev, kakor drugod v Italiji. V Arteni so družine, kjer so sedeli oče mati in vsi otroci radi ropa ali umora v ječah. Videti je skoraj, da so Artenjani vsled dedičnosti ali atavizma [ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih, op. a.], torej po svojem rojstvu že nagnjeni k grozodejstvom."

Tudi v naslednji številki Novic se je znašel sestavek pod naslovom »obsojen anarhist«, ki se prav tako nanaša na kraj Artena: "Dne 29. maja obsodili so 26-letnega kovača Pietro Acciarito, doma iz razupitega mesta Artena v Italiji, ker je hotel zabosti italijanskega kralja, ko se je ta peljal na sprehod. Napadalec je priznal svoj namen in dejal, da je kralj kriv vse revščine italijanskih delavcev. Obsodili so ga za vse življenje na galere. Ko se obsodba razglasila je zaklical: `Danes jaz jutri pa vlada buržvazije! Živela revolucija! Živela anarhija!´"

Kralj Umberto I. je umrl v Torinu. Na fotografiji palača Madama. Foto: Rok Omahen

Pietro Umberto Acciarito (1871–1943) še ni dopolnil šestindvajset let, ko je 22. aprila 1897 poskušal zabosti italijanskega kralja Umberta I. (1844–1900). Pri svojem dejanju sicer ni bil uspešen, zato je »njegovo« delo tri leta pozneje dokončal, prav tako anarhist, Gaetano Bresci (1869–1901), ki je julija 1900 izvedel uspešen atentat na Umberta I. Bresci je umrl leto dni pozneje v ječi, v dokaj nepojasnjenih okoliščinah, kar pa ni bil osamljen primer: "V italijanskih ječah se dogajajo zadnjih deset let grozna hudodelstva. Umori političnih obsojencev in aretovancev niso več redki, a izvršujejo se v prid sedanjemu trhlenemu sistemu, sistemu korupcije in brezvestnega izsesavanja ljudstva. V soboto se je v italijanskem parlamentu razkril nov grozen slučaj. Policija je pred kratkim aretovala socijalista Frezzija prav brez uzroka. Teden dnij potem je Frezzi umri. Policija je najprej rekla, da je Frezzi umrl za srčno kapjo, potem, da se je obesil, a komisija vseučiliških profesorjev - zdravnikov je dognala, da je bil Frezzi kruto trpinčen, ker ima več polomljenih kostij, in naposled z 22 udarci po glavi ubit. Proti morilcem se je seveda začela preiskava, a bati se jim ni ničesar."

Romeo Frezzi (1867–1897) je bil priveden nekaj dni po neuspešnem poskusu atentata na italijanskega kralja Umberta I., ki ga je izvedel Pietro Acciarito. Frezzi je bil prav tako anarhist, aretiran pa je bil, ker so pri njemu našli fotografijo ljudi, med katerimi je bil tudi atentator Acciarito. Umrl je zgolj po nekaj dneh v zaporu, v začetku maja 1897, star vsega devetindvajset let.

Nekaj več o drugih dogodkih, ki so odmevali spomladi leta 1897 v naših krajih in širše pa čez štirinajst dni.