Nedavni restavratorski posegi so pokazali, da je v resnici delo slikarja Kremser-Schmidta, Herrlein, ki je doslej veljal za slikarja originalne poslikave, pa jo je očitno iz nič kaj dobronamernih razlogov preslikal, prekril podpis kolega in z debelejšimi črkami poudaril svoje ime.

Pred posegom čiščenja in po njem. Foto: ZVKDS
Pred posegom čiščenja in po njem. Foto: ZVKDS

Nepričakovano odkritje je v sklopu obsežnega in zahtevanega konservatorsko-restavratorskega posega javnosti v Gruberjevi palači, ki je že nekaj časa dom Arhiva RS, na posvetu predstavila restavratorska ekipa Restavratorskega centra ZVKDS. Ta je ravno sredi svojega dela.

Začeli so v letu 2018 in domnevajo, da bo projekt zaključen čez kakšni dve leti. Delo namreč zaradi več razlogov poteka počasneje ali pa drugače, kot so sprva domnevali. Na gradbenem odru pod kupolo so lahko hkrati le tri restavratorke, saj je v dokaj utesnjenem prostoru za več ljudi premalo zraka. Poleg tega so se v času koronakrize dela nekoliko zaustavila zaradi finančnih razlogov, pa tudi v tehnološkem pogledu gre za zelo kompleksen postopek, saj je bila poslikava večkrat preslikana, restavratorji pa zelo previdno preverjajo najustreznejša sredstva za čiščenje in odstranjevanje neustreznih poznejših plomb in dodatkov.

Herrleinov podpis in spodaj komaj opazen Kremser-Schmidtov. Foto: MMC RTV SLO
Herrleinov podpis in spodaj komaj opazen Kremser-Schmidtov. Foto: MMC RTV SLO

Pa še nekaj je spremenilo prvotno zastavljen načrt: prav novo odkritje prvotne Kremser-Scmidtove poslikave, ki je zelo dobro ohranjena in je spremenila fokus samega restavratorskega projekta. A o tem nekoliko pozneje.

3D-posnetek celotne poslikave. Foto: Vetra d. o. o.
3D-posnetek celotne poslikave. Foto: Vetra d. o. o.

Poznejših restavratorskih posegov je bilo na stropni poslikavi plitve kupole nad stopniščem Gruberjeve palače kar nekaj. Kot bomo pozneje videli, je bil prvi v bistvu že Herrleinov, naslednji je sledil leta 1887 ali 1895 po potresu, tretjega podpisuje Matej Sternen, ki je bil kmalu zaposlen tudi s poslikavo v Frančiškanski cerkvi in je njegovih posegov malo. Zelo invaziven je bil poseg Viktorja Snoja leta 1976 zaradi tedaj vsesplošne uporabe kalatona oziroma tekočega najlona, ki po 40 letih postane netopen, poslikava pa zato potemni. Nazadnje pa so poslikavo restavrirali leta 1993.

Vse to nalaganje je pustilo posledice, saj je z leti poslikava popolnoma potemnela in je komaj zares vidna. Zato je poznavalka baročnega slikarstva pri nas, Barbara Murovec iz Raziskovalno-dokumentacijskega centra JAS in Osrednjega umetnostnozgodovinskega inštituta v Münchnu vesela, da se je ta "grdi raček začel spreminjati v laboda". Očiščenje poslikave je pomembno ne le zato, da bo umetnostnozgodovinska stroka lahko na novo pristopila k delu in ga proučila, opremljena z novimi podatki, predvsem pa z jasnim pogledom na to iluzionistično upodobitev alegorije obrti, trgovine in tehnike. Pač pa bo tako na novo zasijalo sijajno delo, ki je po besedah Barbare Murovec izjemno tudi znotraj območja Habsburške monarhije.

Spremljanje čiščenja s prenosno opremo. Foto: ZVKDS
Spremljanje čiščenja s prenosno opremo. Foto: ZVKDS

Predvsem bomo z očiščeno poslikavo dobili priložnost videti nekaj, kar je bilo v resnici v vsaj približno takšnem stanju na ogled le 11 let, potem pa nikoli več: torej prvotni Gruberjev koncept, uresničen v potezi pomembnega slikarja tistega časa Martina Johanna Schmidta iz Kremsa (1718-1801), poznanega tudi kot Kremser-Schmidta.

Gruberjeva palača je pomemben umetnostnozgodovinski spomenik, saj ima bogato okrašeno ovalno stopnišče in zasebni kapeli ter vrh s štukaturami okrašenega stopnišča. Foto: MMC RTV SLO
Gruberjeva palača je pomemben umetnostnozgodovinski spomenik, saj ima bogato okrašeno ovalno stopnišče in zasebni kapeli ter vrh s štukaturami okrašenega stopnišča. Foto: MMC RTV SLO

Z odkritjem Kremser-Schmidtovega podpisa se zgodovina nastanka poslikave piše nekoliko drugače kot prvotno. A zakaj pravzaprav govorimo o nepričakovanem odkritju, če je bil pri stroki vendarle prisoten dvom o celovitosti Herrleinovega vložka?

Poslikava ljubljanskega slikarja Janeza Andreja Herrleina (1738–1817) je vedno veljala za prvo, originalno delo na stropu stopnišča. Starosto konservatorstva pri nas Franceta Steleta so kakovost dela in nekatere figure, ki so spominjale na Kremser-Schmidta, napeljevale k domnevi, da je Herrlein morda takšno delo uresničil, oprt na Kremser-Schmidtovo skico. Herrlein je bil sicer na Kranjskem v tistem času priljubljen portretist, vendar če so njegove portrete radi kupovali sodobniki, so današnje umetnostnozgodovinske oči do teh del vendarle nekoliko zadržane. Zato je bila toliko bolj nerazumljiva povezava med Kremser-Schmitovo poslikavo zasebne Gruberjeve kapele s prizori iz Marijinega življenja, ki velja za enega od biserov poznega 18. stoletja pri nas, in pa to skoraj neopazno kupolo ter roko Herrleina, ki navsezadnje stropne poslikave tehnološko ni niti pretirano obvladal. Zdaj, ko je poslikava vse bolj očiščena in znana roka pravega avtorja, je postala ta vez vendarle jasnejša.

Izvedba infrardeče in ultravijolične fotografije na podpisu. Foto: Andrej Hirci
Izvedba infrardeče in ultravijolične fotografije na podpisu. Foto: Andrej Hirci

Poslikave v palači, ki jo je dal jezuit in arhitekt Gabriel Gruber v zadnji četrtini 18. stoletja po svojih načrtih postaviti za potrebe Šole za mehaniko in hidravliko, so bile torej, kot pove Barbara Murovec, enovito naročilo umetniku, ki je bil vendarle eden najpomembnejših slikarjev poznega baroka oziroma rokokoja v tem prostoru.

Gre za mešanico kemičnega in mehanskega čiščenja in je ves čas treba preverjati stanje, razloži Martina Lesar Kikelj. Foto: ZVKDS
Gre za mešanico kemičnega in mehanskega čiščenja in je ves čas treba preverjati stanje, razloži Martina Lesar Kikelj. Foto: ZVKDS

Kot nam povesta letnici ob obeh napisih, je Kremser-Schmidt originalno poslikavo končal leta 1775, Herrlein 1786. Zakaj je pravzaprav tako kmalu po nastanku prvotne poslikave prišlo do popolnoma nove, ostaja neznanka. "Najprej smo mislili, da se je v teh enajstih letih nekaj zgodilo, zaradi česar bi bila potrebna prenove. Da se je morda nabirala vlaga, ampak očitno je bilo nekaj drugega. Nekaj se je moralo zgoditi. Morda je prišlo do požara, se je lehnjak usločil in je vse to odpadlo. Še vedno raziskujemo, kaj bi to bilo," pove restavratorka Restavratorskega centra Martina Lesar Kikelj.

Vsekakor daje Herrleinova nekolegialna poslikava, s katero brezbrižno preslika Kremsers-Schmidtov podpis in nad njega z debelejšimi črkami zapiše lastnega, slutiti tekmovalnost in, kot pravi Barbara Murovec, veliko pove o Herrleinovi osebnosti. Spomni, da je Herrlein prvotno Kremser-Schmidtovo upodobitev s svojo manj kakovostno preslikavo prekril, ko se je Gruber kot idejni snovalec umaknil v Rusijo. "Prav lepo tega ni naredil," pove Barbara Murovec, ki nadaljuje: "Ampak resnica pride enkrat na dan in upam, da jo bomo znali posredovati svetu."

Postopek čiščenja z geli. Foto: ZVKDS
Postopek čiščenja z geli. Foto: ZVKDS

Če so se sprva odločili, da poskušajo ohraniti predvsem Herrleinovo poslikavo, ki se je je ohranilo kakšnih 60 odstotkov, so po odkritju podpisa restavratorji sklenili, da predstavijo Kremser-Schmidtovo originalno poslikavo, ki je bo po oceni Martine Lesar Kikelj tudi kakšnih 70 odstotkov. "Odločili smo se, da predstavimo Kremsers-Schmidta in odstranimo vse preslikave, tudi Herrleinove, kjer ker se lepo ujemajo z izbirnimi Kremser-Schmidtovimi, odstranijo pa vse moteče dodatke."

Medtem ko se je signatura Herrleina ves čas zelo dobro videla, pa je restavratorka Saša Snoj šele pri čiščenju opazila, da se deset centimetrov pod njim nahaja še en, prikrit podpis Kremser-Schmidta z letnico 1775. Kot pove, barva, s katero je preslikan podpis, kromatično odstopa od originalne, vendar pa nedvoumno skriva podpis prvotnega slikarja. Originalnost podpisa so nato potrdili z infrardečo reflektografijo, ki omogoča, da človeškemu očesu nevidno svetlobo naredi vidno.

Testiranje izbranih čistilnih sredstev. Foto: ZVKDS
Testiranje izbranih čistilnih sredstev. Foto: ZVKDS

Restavriranje poslikave je bilo od začetka velik izziv in je po besedah restavratorke Martine Lesar Kikelj, ki je bila vodja že kar nekaj pomembnih restavratorskih posegov na stenskih slikah, med zadnjimi denimo megalomanskega dela na stropu Frančiškanske cerkve v Ljubljani, poligon, kjer so z združenimi močmi naredili ogromno raziskav. Od spoznaj, do katerih prihajajo v tem projektu, bodo veliko pridobili vsi nadaljnji podobni projekti.

Meritve kalorimetrije. Foto: ZVKDS
Meritve kalorimetrije. Foto: ZVKDS

Preden so se lotili dela, so organizirali delavnico, kjer so nabrali in si izmenjali vse potrebno znanje, potem pa sproti pripravljali vedno nove gele na vodni osnovi, da bi našli pravo sredstvo za čiščenje neustreznih poslikav, ne da bi pri tem poškodovali original. Tokratni poudarek posveta je bil zato bolj naravoslovne narave, naslednji bo umetnostnozgodovinski.

Delo je na neki način bolj zapleteno tudi zaradi predhodnih restavratorskih posegov, kjer je bila vsakokrat aplikacija drugačna in zato ne dovoljuje enotnega pristopa: medtem ko denimo nekje določen gel deluje, drugje spet ne. Trenutno še vedno čistijo najtrdovratnejše plasti, odstranjujejo neustrezen material, pri tem pa uporabljajo material, ki se čim bolj približa originalu. Utrjevanje pa zaradi omenjene neenotnosti predhodnih aplikacij poteka lokalno z izbranimi utrjevalci.

Lokalno utrjevanje barvne površine z grelno lopatko. Foto: ZVKDS
Lokalno utrjevanje barvne površine z grelno lopatko. Foto: ZVKDS

Ker gre za kompleksno umetnostnozgodovinsko delo, zdaj pospremljeno s čisto novimi informacijami, bo potrebnih še kar nekaj raziskav, izsledke katerih bodo predstavili pozneje, ko bo pogled na nebo, ki je bilo dolgo zelenkasto, zdaj pa sije v osveženi modri barvi, figure in angele, spet jasnejši. Ko bo s stopnišča znova mogoče ugledati detajl roga izobilja, iz katerega na palačo in nas vse padajo novci. Saj je, kot je spomnila Barbara Murovec, želel Gruber zgraditi ladjedelnico, da bi palača prosperirala v izobilju znanja in državnih sredstev, kar pa vemo, da se žal ni zgodilo.

Po več kot 230 letih bo tako spet mogoče videti sobivanje prihajajoče in poslavljajoče se dobe poznega 18. stoletja ‒ združitev Gruberjeve razsvetljene ideje in Kremser-Schmidtovega baročnega likovnega jezika.