Originalna pozlata na kipu je izjemno dobro ohranjena. Foto: AP
Originalna pozlata na kipu je izjemno dobro ohranjena. Foto: AP

Štiri metre visok kip rimskega polboga v svoji niši Okrogle dvorane spregledan životari že več kot 150 let: obiskovalci ga praviloma samo bežno ošvrknejo s pogledom, saj je zaradi stoletij nalaganja umazanije njegov sijaj že zdavnaj potemnel.

Pozlata skrita pod plastjo voska
Ko so vatikanski izvedenci začeli delo in najprej s kipa odstranili plast voska in druge materiale neposrečenega restavratorskega podviga v 19. stoletju, so dojeli, s čim imajo opravka – z enim najpomembnejših pozlačenih kipov svojega časa.

Obiskovalci se bodo o resnični veličastnosti skulpture lahko na lastne oči prepričali, ko bodo obnovitvena dela dokončana, kar bo po trenutnih napovedih decembra letos. "Originalna pozlata je izjemno dobro ohranjena, še posebej če upoštevamo njeno konsistenco in homogenost," je za tiskovno agencijo AP pojasnila restavratorka Alice Baltera.

Stari Rimljani so kip, ko je vanj udarila strela, zakopali v marmornato grobnico, ker so tako razumeli ukaz bogov. Foto: AP
Stari Rimljani so kip, ko je vanj udarila strela, zakopali v marmornato grobnico, ker so tako razumeli ukaz bogov. Foto: AP
Niša, ki ji obiskovalci Vatikanskih muzejev morda v preteklosti niso posvečali toliko pozornosti, kot ji pritiče. Foto: AP
Niša, ki ji obiskovalci Vatikanskih muzejev morda v preteklosti niso posvečali toliko pozornosti, kot ji pritiče. Foto: AP

Ko so delavci leta 1864 med gradnjo vile za nekega bankirja v bližini rimskega trga Campo dei Fiori naleteli na orjaški kip, se je vest znašla na naslovnicah po vsem svetu. Starodavno čudo si je šel med drugim osebno ogledat papež Pij IX., ki je umetnino nato vključil v papeško zbirko.

Kip upodablja Herkula (grško: Herakleja) v redkem trenutku – pri počitku, potem ko je že opravil svojih slavnih dvanajst del. Njegovo celotno ime je Hercules Mastai Righetti: dodali so mu priimka papeža (Mastai) in bankirja (Righetti), na čigar posestvu je bil izkopan. Stroka kipa ne more čisto zanesljivo datirati, je pa nastal nekje med koncem 1. in začetkom 3. stoletja n. št.

Udarec strele mu je vdahnil svetost
Že v času nastanka so Rimljani v kolosalnega Herkula zrli s spoštljivim občudovanjem. Ob kipu je v marmornato ploščo vrezana kratica "FCS", ki pomeni, da je kip na neki točki zadela strela. Zaradi tega so ga stari Rimljani zakopali v marmornato grobnico, saj so strelo interpretirali kot izraz take volje bogov. Črke FCS so okrajšava za frazo "fulgur conditum summanium", kar pomeni: Tukaj je pokopana summanska strela. Summanus je bil rimski bog nočne strele (Jupiter, denimo, je bil bog dnevne strele). Po rimskem verovanju je bil svet ne samo vsak predmet, ki ga je zadela strela, ampak tudi kraj, kjer so ga nato pokopali.

"Edini način je, da precizno in počasi delaš s posebnimi povečevalnimi očali ter drugega za drugim odstranjuješ male zasušene drobce." Foto: AP
Obnovljeni kip bo za javnost na ogled od decembra naprej. Foto: AP
Obnovljeni kip bo za javnost na ogled od decembra naprej. Foto: AP

"Pravijo, da udarec strele ustvarja ne samo ljubezen, ampak tudi večnost," se je poetično izrazil arheolog Giandomenico Spinola. Herkul Mastai Righetti je po njegovih besedah "dobil svojo večnost" ..."Ker ga je zadela strela, je bil obravnavan kot sveti predmet, zaradi česar je bil v celoti ohranjen do pred 150 leti."

Mukotrpno čiščenje
S tem, da so kip pokopali, so Rimljani sicer zaščitili njegovo pozlato, a se je vanj zažrlo tudi ogromno umazanije, ki jo je zdaj po besedah Alice Baltera mukotrpno in zamudno odstranjevati. "Edini način je, da precizno in počasi delaš s posebnimi povečevalnimi očali ter drugega za drugim odstranjuješ male zasušene drobce."

Prva faza dela, v kateri je bilo treba odstraniti vosek in druge materiale, nanesene v restavratorskem posegu v 19. stoletju, je že končana. Naslednja naloga stroke bo izdelati nove odlitke iz umetne smole, s katerimi bodo nadomestili zaplate mavca v kipu. Določene manjkajoče dele skulpture, na primer zatilje in sramnico, je namreč treba zapolniti z odlitki.

Najosupljivejše odkritje prve faze del je bila ugotovitev, kako vešči so bili talivci, ki so zlato zmešali z živim srebrom in tako pozlato naredili trajnejšo. "Zgodovina te umetnine je izpričana v njeni pozlati ... To je ena najbolj kompaktnih in neokrnjenih pozlat, kar jih je bilo kdaj odkritih," je potrdil tudi Ulderico Santamaria, ki je na čelu laboratorija za znanstvene preiskave v Vatikanskih muzejih.